"Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Pri molitvi ne blebetajte kakor pogani; ...Takole torej molite: Oče naš, … Če pa ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče vam ne bo odpustil vaših grehov.«
(foto: Jože Novak)
Razne tehnike umirjanja in ponavljanja še niso molitev, ampak so lahko priprava nanjo. Če iščem lastni jaz, ne iščem Boga, ampak pristanem v praznini in se poneumljam z lažnim razsvetljenjem ter izgubljam resnični jaz. Jaz sem odnos in se uresničujem v ljubezni. Nikakor na drug način ali drugače. V tem je tudi srž molitve. Molitev je dialog in drugost, govoriti in ugajati Drugemu; ni monolog in usmerjenost vase, govoriti in ugajati sebi. Če zgolj ponavljam besede, se grem lahko neko vrsto magije in »utrujam božanstvu«, da bi izsilil to, kar hoče moj lažni – sebični – jaz. To je »poganska« molitev, lastna tistemu, ki si skuša pridobiti dobrohotnost Boga, ker ga ne pozna. Ponavadi želimo, da bi nas Bog poslušal. V resnici pa smo mi tisti, ki moramo poslušati njega. Želimo, da nam on nakloni kakšno uslugo, ki nas zanima, on sam pa nas ne zanima. To je najhujša žalitev zanj, ki nas ljubi. Kriterij resničnosti moje molitve je sposobnost odpuščanja bratom in sestram. Če nisem odpustil bratu/sestri, ne poznam Boga kot Očeta in ne sprejemam njegovega odpuščanja meni! Nisem molil! Pravični ni tisti, ki ne greši – vsi grešimo – temveč tisti, ki odpušča kakor Oče. Ko odpustim bližnjemu resnično spoznam Boga kot Očeta, ker sem drugega priznal za brata/sestro. Če ne odpustim, sem molil zlagano, brez Duha Očeta in Sina.
Comments