Četrtek, 12 TML, 25.6.2020, Mt 7,21-29

»Ne pojde v nebeško kraljestvo vsak, kdor mi pravi: ›Gospod, Gospod,‹ temveč kdor spolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih.«

Jezus ne graja preproste nedoslednosti, ki bo vedno obstajala, dokler bomo živeli, in bo prostor ponižnosti, zaupanja in nenehnega spreobračanja! Graja pa našo samozadostnost takrat, ko mislimo, da smo v redu in le z jezikom govorimo: »Gospod, Gospod!«, ne da bi bil Jezus v resnici Gospod našega življenja. Ni dovolj vera in obhajanje bogoslužja v cerkvi. Vera je moje/tvoje vsakdanje življenje, bogoslužje se obhaja v našem telesu, odnosih in delu. Tudi demoni verujejo, a trepetajo (Jak 2,19). Vera in molitev, ki ne cveti v konkretnem življenju, nič ne koristi: je mrtva (Jak 2,24.26). Nič ne pomaga zaupanje v Boga, ne da bi se spreobrnil od svojih slabih dejanj (Jer 7,3). Zaupanje v Gospoda ne sme biti zaslomba za krivičnost, niti njegovo usmiljenje izgovor za razuzdanost (Jud 4; Rim 2,4). Jezus imenuje Boga: »moj Oče«, ker je Sin, ki izpolnjuje njegovo voljo in jo kaže nam, ko čaka, da bomo mi lahko rekli: »Oče naš« (foto: Jože Novak)

39 views0 comments

Recent Posts

See All