Četrtek, 13.8.2020 - ODPUŠČANJE VIR ZDRAVJA

"Hudobni služabnik! Ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil. Ali nisi bil tudi ti dolžan usmiliti se svojega tovariša, kakor sem se jaz usmilil tebe? " (Mt 18,32-33).

Temelj mojega odnosa z drugim je posnemanje odnosa, ki ga ima Bog Oče do mene: kar je Gospod storil meni, je vodilo, kako naj jaz ravnam z bratom. Usmilim se sebi enakega, ker se Gospod usmili mene. Le tako imam ista občutja kot Oče in postanem njegov sin. Če ne odpustim, umre v meni odpuščanje, ki sem ga prejel: ne živim iz njega!

Največji greh je vedno ta, da ne odpustimo bratu: je edini, ki izključuje od Očeta, ker uniči moje sinovstvo. Če ne živim kot sin, sem mrtev. Če vržem v ječo drugega, vržem v ječo sebe. Zato »je odpustiti večji čudež kot obuditi mrtvega«. Vendar po navadi ne sprejmemo zares odpuščanja; ne odpustimo namreč sami sebi in občutimo vedno jezo, zamero in sram do svojih grehov.