»Pojdite torej na konce poti in povabite na svatbo, kogar koli najdete.« (Mt 22,9)
Pripoved kaže na to, kar se dogaja sedaj v meni, ki berem. Poleg pšenice je v meni tudi plevel. Kar je bilo rečeno o morilskih viničarjih, velja tudi zame. Če priznam, da sem enak kot moji očetje (morilski), potem lahko sprejmem odrešenje (sinovstvo-bratstvo). V čem sem enak: sem kot brat, ki reče da in ne stori. Šele ko to priznam lahko postanem kot tisti, ki zna reči ne in se potem pokesa. Šele tedaj lahko Gospod iz mojega kamnitega srca naredi srce sina. Vsi smo v to poklicani; »izvoljen« je, kdor svobodno izbere, da bo odgovoril na klic, ne z besedami, temveč z dejanji in v resnici. Kot takšni smo poslani na konec vsake poti, vse do skrajnih meja zemlje, da bi bil vsak človek potopljen in krščen v ljubezen Očeta in Sina.
Comments