»Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel [da bi bil prižgan]!« (Lk 12,49)
O kakšnem ognju govori Jezus? Ali o poslednji sodbi, o binkoštnem ognju, o krstu v Svetem Duhu in ognju? Dokončna Božja sodba nad svetom je dar njegovega Duha. Z njim se začnejo zadnji časi, v katerih smo poklicani k spreobrnjenju in novemu življenju iz krsta (Apd 2,17.38–40). Ta ogenj, ki ga v nebo povzdignjeni Jezus pošlje na zemljo, je zadnji sad njegovega poslanstva, izpolnitev Božjega načrta. V evharistiji prejmemo Duha. To je ogenj, ki ga niti velike vode podzemlja ne morejo pogasiti (Vp 8,6 sl.): je ljubezen Boga do človeka, ki privre iz same Sinove smrti. Njegova ljubezen do nas je namreč ogenj, ki nujno hoče razvneti nas, ki nas ljubi. Ljubezen si želi biti ljubljena, čaka na odgovor. Epidemije je priložnost za še bolj zavestno sprejemanje in odgovarjanje na Božjo ljubezen, ki spoštuje svobodo slehernega izmed nas in naš čas in ritem dozorevanja.
Comments