»In ko jo najde, jo vesel zadene na rame.« (Lk 15,5)
Jezus nam kaže pravo podobo Boga, ki je Oče nežnosti in usmiljenja. Ni Bog, kakršnega se mi bojimo in pred njim bežimo v last, slast in oblast. Oče se veseli vsakega najbolj oddaljenega sina ali hčere. Vse vabi, da se veselimo z njim, ki nam je priredil gostijo. Nanjo vabi vse svoje izgubljene sinove in hčere. Nihče ni izključen. Vsi smo vključeni. Človeški pastir je izgubljeni ovci zlomil nogo, da bi se naučila, Božji pastir pa pusti, da mu prebodemo stran, da bi našel vsakega izgubljenega brata in sestro. Na križu nosi bremena vseh naših šibkosti, vse prekletstvo in vso pogubo. V Jezusu, ki je izgubljen in ponovno najden, vstali in umrli Sin, smo vsi zajeti v Očetovo ljubezen, ki je močnejša od smrti. Pri vsaki maši in vsaki osebni molitvi se lahko poistovetimo z njim in vstopimo v Božje praznovanje in veselje. Kakor hudodelec na križu tudi jaz lahko sprejmem Očetovo povabilo k skupnemu veselju z njim za umrlega in vstalega brata. To so delali vsak dan znova tudi vsi sveti Družbe Jezusove, jezuiti, skozi svojo petstoletno zgodovino. In to še danes delamo živeči in grešni jezuiti, vsak dan znova, še posebej pri sveti maši in osebni molitvi. V to smo po krstu povabljeni prav vsi.
Commentaires