»Dobro, učenik, prav si rekel, da je Bog edini in ni drugega razen njega; in da je ljubiti njega z vsem srcem in vsem mišljenjem in vso dušo in vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor sam sebe – več kakor vse žgalne in druge daritve.«
Naša zmožnost ljubiti je večja od katere koli ustvarjene resničnosti; je neskončna, ker je narejena za Boga. Bližnjega ni treba ljubiti absolutno; to bi pomenilo narediti iz njega boga, je pa človek. Naložimo mu breme, ki ga ne more nositi, in ga uničimo. Ponavadi ga zavržemo, v razočaranju in sovraštvu, ko opazimo, da je omejeno bitje. Drugega naj ljubim kakor samega sebe, to je kakor nekoga, ki uresničuje samega sebe tako, da ljubi Boga. Torej ga v resnici ljubim samo, če mu pomagam, da dosega cilj, za katerega je bil ustvarjen, ki je prav ljubiti Boga bolj kot vse stvari. Zato je večina medijsko prikazane ljubezni, zgolj posedovanje, sebičnost, usužnjevanje sebe in drugega. Posesivnost – neposredna in izključujoča – usužnjuje in ubija (eros in thanatos: ljubezen in smrt), medtem ko prava ljubezen osvobaja in daje življenje (agape in zoe). Ljubiti samega sebe, ker nas Bog ljubi, je najvišja modrost in vir vsakega dobrega dejanja. Kako se lahko sovražim, če me Bog ljubi, in kako lahko ljubim drugega, če sovražim samega sebe? Potrebno je dolgo očiščevanje, da resnično zrastemo v ljubezen.
Comments