»Hitro so odšli tja in našli Marijo, Jožefa in dete, položeno v jasli« (Lk 2,16)
Mi si zelo težko predstavljamo, da bi bili ves čas v osebnem odnosu z Bogom. Upremo se, hočemo biti jaz, ki je osredinjen sam nase, osamljen. Drugače se počutimo ogroženi. To je Adamova dediščina. Postanemo človeška narava, ki nam je, kakor živalim živalska, vsem enaka. Odpor Bogu me/nas zasužnji moji/naši naravi in njenim potrebam. Vsi imamo enake potrebe in enake grehe. Vsi diktatorji in revolucionarji so enaki. Vse sebičnosti, pohlepi, pohote in nevoščljivosti so enake. Zreducirani smo na vrsto posameznikov, ki so drug drugemu potrošni material. To dokazujejo vse vojne v družinah, v skupnostih, v gospodarstvu in v politiki. In vendar v nas ostaja globoko hrepenenje, da bi bili nekaj enkratnega in edinstvenega. A zgolj v svoji telesni naravi si tega sami od sebe ne moremo dati. S svojimi dosežki (last, slast in oblast) hočemo biti nekaj posebnega, pa čeprav delamo zlo, samo, da smo nekaj posebnega in enkratnega. Druge uporabljamo za svojo uveljavitev, obogatitev in oblast. Posedujemo se in prerivamo, kdo bo koga. Zgodovino pišejo zmagovalci in je zato vedno v marsičem zlagana. Ne postaja zgodovina odrešenja, ampak zgodovina pobeljenih grobov in gadje zalege. Lahko jo še tako šminkamo, ampak šminka ob prvi resnejši preizkušnji odpade.
Pri ustvarjanju kaosa in stalne tekme imajo veliko vlogo tudi prevladujoči mediji, ki nenehno manipulirajo z nami. Določajo nam, kaj bomo mislili, na koga se bomo jezili, koga se bomo bali, kdo je naš sovražnik, koga moramo voliti, kdo je strokovnjak in kdo je šalabajzar. Po medijih smo hipnotizirani in programirani, da se bojimo zase, se sovražimo in »pobijamo« drug drugega.
A Bog je z nami v tej naši krhkosti. Poistovetil se je z nami, ko smo zmanipulirani in ko manipuliramo, smo zlorabljeni in zlorabljamo. Pravi nam: Ne skrbite! Vsaka ura zgodovine je lahko ura pričevanja, da je moja združenost z vami močnejša od vseh vaših zlorab in manipulacij na vseh področjih. Vaša krvava zgodovina je zgodovina odrešenja. Če se prepustimo svojim strahovom iz nas govori duh sebičnosti, jeze in maščevanja. Če se prepustimo Očetovi materinski ljubezni uresničeni v Kristusu pa iz nas govori Duh Sina: ljubezen do bratov in sester za katere je Jezus rekel: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.
Bog zagotavlja, da je z nami, ni sam in samo zase, kakor hočemo biti mi. On je za nas. On je dar nam in za nas. To je Božji način bivanja. V tem je bistvo ljubezni. Noben drug človek svoje človeške narave ne more živeti na tak način kakor jo živim jaz, če jo živim kot dar. To je pokazal Jezus. On je Očetov dar nam. Za nas, ne zase. To je Božje življenje in bivanje, ki je po Bogorodici v Jezusu podarjeno tudi nam, če ga hočemo sprejeti. Svojo človeško naravo lahko v Jezusovem Svetem Duhu živimo kot Očetovi sinovi in hčere, ne kot posamezniki in samo zase in v sebi in iz sebe. Jezus Božji Sin živi svojo človeško naravo kot Božji Sin in naš brat.
Marija je rodila Boga, je Bogorodica v svoji človeški naravi. Kristus našo človeško naravo živi kot Bog, kot Božja oseba. On je kot Božja oseba majhen in umrljiv otrok. Ni nekje v višavi, nedosegljiv, vsemogočen, vzvišen, strašen, nedostopen. Takšnega nam namreč predstavljajo vse religije, vključno s staro zavezo. Marija je rodila Božjega Sina v revščini hleva in med živalmi. Z njim in z Jožefom je bežala v Egipt.
Kristus tako v Mariji postane dogodek in beseda o Očetu. Pokaže in podari nam Boga kot Očeta. Marija pa ga rodi kot Sina. Tega še zdaleč nismo dojeli, kaj šele zaživeli. Bogorodica prosi za nas in spremeni naš način razmišljanja o Bogu, bližnjih in o nas samih. Naj postajamo osebe, ki živijo svoj Božji dih, od Boga dan jaz, ki je odnos. Naj bo naše središče Bog in bližnji. V tem bomo podobni Bogorodici in bomo lahko za svetim Jožefom hodili po poti vere tudi v preizkušnjah, izzivih in priložnostih leta 2023!

Comments