1.12.2020 - Srečni, ker vidimo

Tisti čas je rekel Jezus: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim. Da, Oče, zakaj tako ti je bilo všeč. Vse mi je izročil moj Oče in nihče ne ve, kdo je Sin, razen Očeta; in kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.«

Posebej se je obrnil k učencem in rekel: »Srečne oči, katere vidijo, kar vi vidite! Povem vam, da so mnogi preroki in kralji želeli videti, kar vi vidite, pa niso videli; in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali.« (Lk 10,21-24)

Letos verjetno še posebej močno doživljamo, da je advent čas upanja in hrepenenja. Zunanja stiska in negotovost omogočajo iskanje resnične moči znotraj, v Bogu, in ne zunaj v stvareh. Zunanje okoliščine so priložnost, da pričakujemo večjo bližino z Bogom. Bogoslužje nas vabi v hrepenenje po bolj intimnem in globljem spoznanju Jezusa Kristusa. Obljubljeno nam je spoznanje Boga, ki bo zapolnilo vse naše globine, podobno kot voda napolnjuje oceane.

Jezus nam pravi, da smo lahko srečni ker ga vidimo. Vidimo pa ga, če poslušamo njegovo besedo. Berilo nas želi prebuditi, da bi si želeli videti in prepoznati Jezusa, učlovečenega Božjega sina. Jezus ni prišel v mesu, da bi potešil naše sebične in na strahu zase zgrajene potrebe. Prišel je, da ta strah skupaj z mesom na križu osvobodi utvar in zgrešenih želja. Jezus se torej ni ustavil pri učlovečenju, ampak je šel do križa. S tem je preobrazil našo mesenost. V naše meso nam je prinesel Duha, ki nam omogoča, da presežemo zase prestrašeno sebičnost. O tem nam govori Izaija v prvem berilu. V tem času se Jezusu lahko zahvaljujemo, da nam je podaril svojega Duha modrosti, razumnosti, sveta in moči, spoznanja in strahu Gospodovega.

Za Jezusa je učlovečenje sredstvo za ponižno in nesebično solidarnost z nami. Jezus ni zavrnil človeškosti, ker je hotel postati solidaren z nami in biti z nami, kakor dober starš želi biti s svojim ljubljenim otrokom v vsem. On osvobaja ubožca, ki vpije in bednega, ki nima pomoči. On se usmili ubogega in šibkega, kot beremo v psalmu. Tako, da je z nami v vsem in nas drži za roko, ko omahujemo.

Božji sin, ki nam daje spoznavati, kdo je Bog Oče, je človek Jezus, ki je postal podoben nam, da ga lahko razumemo. Opozarja nas pred lažno poduhovljenostjo, ki nas pesti kadar zanikamo telesnost in se prepuščamo "duhovni" oholosti. Mi bi radi živeli le na duhoven (razumljeno kot nesnoven) način. Jezus pa tega lažnega duhovnega življenja ni sprejel. On postane človek, ki trpi in je ponižan. Pride med male in uboge. Na tak način nam je razkril resničnega Boga. Za to ni uporabil spektakularnih znamenj, ki so jih zahtevali farizeji in jih tudi danes zahtevamo mi. Prišel je z dobroto do bolnih. Potrpežljivo je razlagal zaprtim umom. Preprosto. Z veseljem je z nami, da nam pokaže Očetovo ljubezen. Vodi nas v iskreno zanimanje za vse kar je človeškega. Pa ne za zadovoljitev naše sebičnosti, ampak kot sredstvo povezanosti z drugimi. Blagor nam če to vidimo, kajti tega nikakor nismo pričakovali. Pričakujemo, da bi Bog z zunanjo močjo vse spremenil, v resnici pa nenehno nevsiljivo prihaja, ponižno in preprosto, popolnoma podoben ljudem in kaže Očetovo velikodušno ljubezen. Prosimo Marijo za milost, da bi bolj dojeli skrivnost učlovečenja, utelešenja in se osvobodili utvar in napačnih predstav o Bogu in posledično tudi napačnih pričakovanj. Gospod je postal otrok, odraščal kot mladenič in delal z rokami tako kot mi. Rad je imel in trpel, vse kakor mi. Zelo človeško in izredno Božje, spoštljivo in rahločutno. Da bi tudi mi, zahvaljujoč utelešenju, sprejeli Kristusovega Duha in ga posredovali svojim sodobnikom.

152 views0 comments

Recent Posts

See All