»Množica se je čudila, ko je gledala, kako nemi govorijo, pohabljeni postajajo zdravi.« (Mt 15, 31)

Vsi ste že srečali človeka, ki vas je začudil s svojo toplino, človeškostjo, ustvarjalnostjo, močjo, veseljem. Iz njega je žarel sijaj Božjega veselja nad nami. Če sem gluh za Lepoto, Dobroto, Resnico je ne morem spregovoriti, ne z besedo ne z življenjem. Sem pohabljen, kajti strah mi govori laži, ki me zapirajo v sebičnost, v samovsrkanje in vrtenje okrog svojega popka. Ne slišim, ne vidim in nimam Besede življenja. Kristus mi znova vrne pokončno držo Božjega sogovornika in sodelavca, soustvarjalca svojega in našega življenja. Tako doživljam triindevetdeset letno prababico v domu za ostarele, ki se me vedno tako razveseli, kakor da me je Bog objel po njej. Ob njej vidim, da sem sin Boga in zato brat. Moje slepe oči znova spregledajo. Njegovo ljubezen, ki je vedno ustvarjalna, dejavna in konkretna lahko zato vedno bolj zaznavam sredi drobnih čudežev sedanjosti. In eden teh je tudi objem prababice Micke.