»Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« (Jn 21,15)

Petrova zatajitev, ki jo je Jezus predvidel, ga odpre, da sprejme Gospoda kot odpuščanje naše šibkosti. Greh postane zanj prostor večje ljubezni. Šele ko bo začel izkustveno računati na Gospodovo ljubezen in brezpogojno zvestobo, bo Simon, Janezov sin, imenovan Peter, skala, ki temelji na Skali. Tudi ti in jaz slišiva Jezusovo vprašanje: »Ali me ljubiš?« Jezus na križu razkrije svojo brezpogojno in večno ljubezen od slehernega, šele nato nas vpraša, če ga ljubimo. Ljubezen želi biti ljubljena. Peter se je ves čas hvalil, da bo on sam dal svoje življenje za Jezusa. Izkazalo se je, da njegova ošabnost ne drži vode in ga je zatajil. Jezus ga vprašuje po zastonjski ljubezni s katero Bog ljubi vse nas v Jezusu. Z isto ljubeznijo lahko ti in jaz ljubiva drug drugega. Njena moč je šibkost, ki umiva noge in se brez zadržkov podarja zatajevalcu in izdajalcu, slehernemu izmed nas. Peter je povabljen v tekmo s samim seboj, s svojo sebičnostjo, napuhom in strahom. Bolj ljubi namreč tisti, ki mu je več odpuščeno. Peter je povabljen, da je pozoren na popolno ljubezen Boga, ne na svojo namišljeno popolnost. Moja ljubezen je lahko le odgovor na prejeto ljubezen z Njegove strani. Uresniči se v odpuščanju, sprejetem in podarjenem naprej. Tako pokaže svojo zastonjskost in osvobaja vsako srce, ki si ne zasluži ljubezni, ampak se zanjo lahko le zahvaljuje. Peter se nič več ne primerja z drugimi. Uči se živeti iz absolutne ljubezni Kristusa do njega in vseh. Vse mu je odpuščeno zato lahko vse vabi v Božje odpuščanje. Povabljen je v službo odpuščanja in sprave, v usmiljenje.