1.8.2021 – Iz bodočnosti za sedanjost - 18.NML

Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,24-35)

Ko je tisti čas množica videla, da tam ni ne Jezusa ne njegovih učencev, so sami stopili v čolne, odpluli v Kafarnáum in iskali Jezusa. Ko so ga našli na drugi strani jezera, so mu rekli: »Učitelj, kdaj si prišel sem?« Jezus jim je odgovóril in rekel: »Resnično, resnično, povem vam: Ne iščete me zato, ker ste videli znamenja, ampak ker ste jedli kruh in se nasitili. Ne delajte za jed, ki mine, temveč za jed, ki ostane za večno življenje in vam jo bo dal Sin človekov; tega je namreč potrdil Oče, Bog.« Tedaj so mu rekli: »Kaj naj storimo, da bomo delali Božja dela?« Jezus je odgovóril in jim dejal: »Božje delo je to, da verujete v tistega, ki ga je on poslal.« Rekli so mu: »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli? Kaj boš napravil? Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor je pisano: ›Kruh iz nebes jim je dal jesti.‹« Jezus jim je dejal: »Resnično, resnično, povem vam: Ni vam Mojzes dal kruha iz nebes, ampak moj Oče vam daje resnični kruh iz nebes. Božji kruh je namreč tisti, ki prihaja iz nebes in daje svetu življenje.« Tedaj so mu rekli: »Gospod, vselej nam daj tega kruha!« Jezus jim je dejal: »Jaz sem kruh življenja. Kdor pride k meni, gotovo ne bo lačen, in kdor vame veruje, gotovo nikoli ne bo žejen.«


Cerkev naju več zaporednih nedelj vabi, da premišljujeva ob šestem poglavju Janezovega evangelija. Prejšnjo nedeljo smo brali o čudežu pomnožitve kruha, danes in naslednje nedelje pa bomo brali zahteven govor s katerim Jezus poskuša množici razložiti skrivnost svoje osebe. Danes je v središču veliko vprašanje: kako razumeti Božja znamenja in kako jih videti? Vsi so prisostvovali čudežu, se navdušili nad izrednim prerokom in čudodelcem, na koncu pa vsi odidejo. Zakaj? Zakaj niso uspeli videti? Kaj jim je manjkalo?

Božja znamenja lahko vidiva le znotraj neke zgodovine in zgodbe v kateri se prepoznava. Le znotraj odnosa, ki nama daje življenje in smisel vsem najinim dramam, naporom in prizadevanjem.

Množici, ki je sledila Jezusu in videla čudeže, ni uspelo narediti tega prehoda v odnosu do njega. Razočarani, so na podlagi preteklosti presojali prihodnost. Vrednotili so nepričakovano na podlagi pričakovanega. Onemogočili so si dostop do prihodnosti, ki je Božji čas. Vztrajali so pri bogu, ki so ga imeli v svoji glavi, namesto, da bi svojo glavo odprli Bogu. Ne glede na začetno privlačnost, množica ni uspela preiti od svoje ideje o Bogu, k temu kar Bog sam pravi da je. To pomeni, da ta prehod ni samo po sebi umeven. Zdi se mi, da ima množica na dnu dve temeljni vprašanji: ko jih Jezus, kot tisti nad katerim je Božji pečat, povabi, se množica sprašuje, kakšna dela naj dela? Jezus jim pove, da to ni pravo vprašanje. Pravo vprašanje se glasi: katero je Božje delo, ki ga moramo uresničiti? Dejanja sama ne dajejo smisla in razumljivosti življenju. Najino srce ne bo našlo izpolnitve svojih hrepenenj v dejanjih in delih. Le eno delo ali dejanje je, ki išče Boga: verovati v Jezusa, ki ga je Oče poslal, da da svetu življenje. Verjeti Bogu pomeni, sprejeti njegovo ljubezen do človeka, ki jo je pokazal v Jezusu. Sprejeti jo do te mere, da ne moreva več živeti iz ničesar drugega kot iz te ljubezni in znotraj nje. Ta ljubezen daje smisel vsem najinim dejanjem, ki se jih lotiva. Niso prva dejanja, ampak ljubezen, ki najinim dejanjem daje hrano in moč. Brez te izkušnje nama nobeno delo ne bo prinašalo veselja in zaradi njega ne bova rasla v ljubečem spoznanju Boga.

Drugo vprašanje, ki ga množica postavi, pokaže, da Jezusov odgovor ni uspel premagati njihove oddaljenosti od njega. »Kakšno znamenje boš torej storil, da bomo videli in ti verjeli?

Pravo vprašanje bi bilo: kdo je lahko znamenje? Kako ga prepoznati? Odprtost za Božjo skrivnost vedno vključuje razpoložljivost, da sprejmem to, kar prihaja od Boga. Sin človekov prihaja od Boga in zato pozna Božje skrivnosti. Edino znamenje, ki bo kaj veljalo je njegovo trpljenje-smrt in vstajenje.

Če sprejmeva Sina kot Očetovega poslanca, sprejmeva tudi zgodovino Božje ljubezni do človeka. V tej ljubezni ima korenine smisel najinega življenja. Z njim sprejmeva večno življenje. To je tisto življenje, ki ga varuje moč Božje ljubezni do nas in je zato neuničljivo in ga ni mogoče zatreti.

Množica iz evangelija nama zelo dobro kaže kakšne želje tudi midva nosiva v srcu, čeprav za njih ne najdeva potešitve. Doživljava nujo po sprejemljivi kakovosti življenja, odprtost do skrivnosti Boga, ki se razodeva in lakoto po kruhu življenja. Prihodnjo nedeljo bova še bolj natančno osvetlila smisel skrivnostnosti Jezusove osebe, ki odgovarja na najine želje in hrepenenja.

62 views0 comments