Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,11-19)

Ko je Jezus potoval v Jeruzalem, je šel po sredi med Samarijo in Galilejo. Ko je prihajal v neko vas, mu je prišlo nasproti deset gobavih mož, ki so se ustavili od daleč in so povzdignili glas ter rekli: »Jezus, učenik, usmili se nas!« Ko jih je zagledal, jim je rekel: »Pojdite in pokažite se duhovnikom!« In med potjo so bili očiščeni.

Eden izmed njih pa se je vrnil, ko je videl, da je ozdravljen, in je z velikim glasom slavil Boga; in padel je na obraz pred njegove noge ter se mu zahvaljeval: in ta je bil Samarijan. Jezus pa je spregovoril: »Ali ni bilo deset očiščenih? Kje pa je onih devet? Ali se niso našli drugi, da bi se vrnili in dali čast Bogu, razen tega tujca?« In rekel mu je: »Vstani in pojdi, tvoja vera te je rešila.«

Jezus pokaže pomembnost zahvaljevanja in hvaležnosti. Ozdravil je deset gobavcev, a samo eden, pa še ta je bil tujec, se mu je prišel zahvalit. Ostali so bili navajeni na Božje dobrote, prepričani so bili, da imajo do njih pravico in se jim ni zdelo potrebno zahvaliti.

Mi ogromno prejmemo od Boga, a smo verjetno še bolj nehvaležni od devetih gobavcev. Če bi živeli daleč od njega bi se čudili njegovi dobroti, ko bi nam jo pokazal. Tako pa smo nanjo navajeni in je niti ne opazimo. Če se navadimo na to, da se ne zahvalimo, se oddaljimo od Gospoda. Zahvala je namreč nujna, da se Božja dobrina, ki nam je bila podarjena do konca uresniči. Jezus je lahko samo tujcu, ki se mu je prišel zahvalit izrekel odrešujoče besede: »Tvoja vera te je rešila!« Ostali so prejeli ozdravljenje in so veseli odšli, niso pa vstopili v odnos z Bogom in nimajo vere, ki rešuje.

Zahvaljevanje zaključi krog odnosa z Bogom in z njim vzpostavi trdno osebno vez. Prav to je najbolj pomembno. Prejeti neko dobrino ali dar je drugotnega pomena. Najpomembnejše je, da smo v odnosu z dobrotnikom, s tistim, ki nam podarja. Otrok mora prejeti vse, kar potrebuje. Ni pomembno od koga sprejme materialne stvari, pomembno pa je, da se čuti ljubljen od matere in očeta. Če tega ni, se njegovo srce ne bo razvilo in ne bo mogel rasti v ljubezni. Ne bo imel namreč odnosa z nekom, ki ga ima rad.

Bog hoče, da mi čutimo njegovo ljubezen. Hoče, da jo sprejmemo in smo mu hvaležni. Pa ne zato, ker bi bil ljubosumen na svoje pravice, ampak zato, ker nam noče dajati samo dobrin, ampak nam hoče podariti samega sebe. Ko prepoznamo njegove darove vstopimo v stik z Njim in tako dopolnimo odnos, ki ga je začel On in ne more biti popoln brez našega sodelovanja. Zato je zahvaljevanje tako pomembno. S tem priznamo, da nas Bog ljubi. Njegovih darov ne uživamo več sebično in se ne zapiramo vase. Našo dušo hrani hvaležnost za vsak Božji dar, ki nas še bolj približa k Njemu, da se veselimo njegove ljubeče dobrote.

Jezus nas kliče k takšnemu veselju. Zato vztraja pri zahvaljevanju in hvaležnosti. Hvaležnost je velika pomoč v duhovnem življenju. Kdor ni hvaležen, zagotovo podleže sebičnosti in napuhu. Kdor pa se zahvaljuje pa je teh skušnjav osvobojen. Hvaležni bi morali biti ne le takrat, ko nekaj dobrega prejmemo od Boga, ampak pri vsakem našem delovanju in v vseh odnosih. Zato se je Jezus Očetu nenehno zahvaljeval tudi med trpljenjem. Še več Jezusovo trpljenje je žrtev hvaležnosti, kakor dokazuje postavitev evharistije. Jezus se zahvaljuje Bogu, od njega sprejme trpljenje kot čudovit dar, po katerem ga Oče poveliča in omogoči Sinu, da poveliča Očeta.

Tudi ti in jaz se lahko zahvaljujeva Bogu in od njega sprejmeva vsa svoje dejanja, lahka in težka. Tako sva v pravem odnosu z njim in osvobojena naše človeške nezadostnosti, nepopolnosti in skušnjav. Če se za vsako dobro stvar ne zahvalimo Bogu kot za čudovit dar, se nagonsko začnemo vrteti okrog svoje samovšečnosti in s tem vzamemo moč milosti, ki nam je bila pravkar dana. Ne živimo več v ljubezni. Ko pa ne gre dobro pa se lahko Bogu zahvaljujemo, da nas upodablja po svojem Sinu, ki je trpel in je bil zaradi tega poveličan. To spremeni naše srce. Ne pademo v zagrenjenost ali obup, ampak se usmerimo k resnični luči in najdemo vir velikodušnosti. Velikodušnost ni sad našega herojskega napora, ampak je sad naše hvaležnosti Bogu in njegovi ljubezni.

Prosiva, da nama da željo, da bi se mu vedno zahvaljevala. Naj živiva vsak dan kot evharistijo = zahvaljevanje Bogu in od njega sprejemava vsako naše delo kot hrano: »Moja hrana je spolnjevati voljo mojega Očeta.«