Iz svetega evangelija po Marku (Mr 7,14-23)

Tisti čas je Jezus spet poklical ljudstvo ter jim govoril: »Poslušajte me vsi ter umejte! Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo onečistiti, če pride vanj, pač pa, kar prihaja iz človeka, to ga onečisti.«

Ko je od množice prišel v hišo, so ga njegovi učenci vprašali za priliko. Reče jim: »Tako? Tudi vi ste brez razumnosti? Mar ne veste, da ne more človeka omadeževati nič, kar pride vanj od zunaj, ker mu ne pride v srce, ampak v želodec in odide v greznico?« – in tako razglasi za čiste vse jedi. »Kar pa pride iz človeka,« je rekel, »tisto omadežuje človeka. Kajti od znotraj, iz srca, prihajajo ljudem hudobne misli, nečistovanja, tatvine, uboji, prešuštva, lakomnost, zlobnost, zvijačnost, razuzdanost, zavist, bogokletstvo, oholost, nespamet. Vse te hudobije prihajajo od znotraj in omadežujejo človeka.«

Jezus pogosto govori v prispodobah in z ugankami. V evangelijih jih je veliko. Recimo: Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom znova postavil. Ali pa: Še malo in ne boste me več videli, in še malo, in me boste spet videli.« Tudi v današnjem evangeliju je takšna uganka: »Nič ni zunaj človeka, kar bi ga moglo onečistiti, če pride vanj, pač pa, kar prihaja iz človeka, to ga onečisti.« Ta prispodoba ni zlahka umljiva. Zato Jezus vabi: »Poslušajte me vsi ter umejte!«

Današnje Jezusove besede lahko napačno razumemo le v fizičnem smislu. Mojzesova postava je obravnavala veliko obrednih nečistosti glede hrane (vse kar vstopi v človeka skozi usta). Če je kdo jedel, ne da bi si umil roke, je bil obredno nečist in je grešil. Apostoli so jedli, ne da bi si umili roke. Jezus opozori na druge nečistosti, ki so posledica tega, kar prihaja iz človeka (izguba krvi ipd). Krvotočna žena se ni smela dotikati drugih in se je morala skrivati. Če bi se jih dotaknila, bi tudi oni postali nečisti. Če se je koga dotaknila, se je moral pred obredi umiti in počakati nekaj časa, da je spet postal čist.

Jezusovo uganko bi torej lahko narobe razumeli takole: njemu so bolj pomembne stvari, ki prihajajo iz človeka (fizično) kakor pa tisto, kar poje. A Jezus govori o telesni zunanjosti in duhovni notranjosti. Hotel je povedati, da materialne stvari za versko čistost niso tako pomembne.

Za njegove čase je bil prav v tem velik revolucionar. Mi smo na to tako navajeni, da sploh več ne opazimo. S svojo držo je Jezus desakraliziral izraelsko izročilo in postavo. Jezus je primer tega, čemur danes rečemo sekularizacija. Pomen te besede mi ni všeč, ker predpostavlja, da stvari nimajo z Bogom nobene povezave več. Po Jezusovem pojmovanju pa so vse stvari tesno povezane z Bogom, vse kar je naj bo zajeto v odnos z Bogom, posvečeno, ne sakralizirano. S sakralizacijo stvari dajemo prevelik pomen zunanjim stvarem, ki tega pomena v resnici nimajo (primer: umivanje rok).

Očistiti svoje srce je veliko težje, kakor pa umivanje rok. Zaradi umivanja rok, ne smemo pozabiti na veliko bolj pomembno očiščevanje srca in svojega odnosa do Boga.

Jezus začenja versko revolucijo. Razglaša, da verska čistost ni zunanja, ampak notranja, ker gre za očiščenje srca v svetopisemskem pomenu besede srce (celotnega človeka, kot Božjega otroka: nameni, želje, dejanja volje in razuma, konkretna dela). Jezus pravi, da iz našega srca prihajajo na dan prešuštva, kraje, hudobije, laži, uboji... Vse to prihaja iz notranjosti in okuži človeka.

Hvala ti Gospod, da si nas osvobodil praznih religioznih obredij in nam dal svojega Duha. Pošlji svojega Duha in prenovljeni bomo. V Jezusu nas Bog znova ustvarja po svoji Božji podobi.