Iz svetega evangelija po Marku (Mr 16,9-15)

Ko je Jezus prvega dne v tednu zjutraj vstal, se je najprej prikazal Mariji Magdaleni, (iz katere je bil izgnal sedem hudih duhov). Ta je šla in sporočila tistim, ki so bili prej z njim in ki so žalovali in jokali. Ko so ti slišali, da živi in da ga je ona videla, niso verjeli. Nato se je prikazal v drugi podobi dvema izmed njih na poti, ko sta šla na deželo. Tudi onadva sta šla in sporočila drugim, pa tudi njima niso verjeli.

Pozneje se je prikazal enajsterim, ko so bili pri mizi; grajal je njih nevero in trdosrčnost, da niso verjeli tistim, ki so ga po vstajenju videli. Rekel jim je: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu!

Ko Marija Magdalena priteče k učencem in jim oznani, da je videla Vstalega Gospoda, ji niso hoteli verjeti. Tako evangelist Marko povzame uspeh prikazovanj Vstalega. Tudi dvema učencema, ki se vrneta v Jeruzalem iz Emavsa in navdušeno pripovedujeta, da sta srečala Vstalega Gospoda, ostali učenci niso hoteli verjeti. Na koncu se Jezus prikaže enajsterim in jih najprej okara zaradi njihove nevere in trdosrčnost, ker niso verjeli tistim, ki so ga videli Vstalega.

Vstajenje je skrivnost vere. Kakor v apostolih je tudi v nas odpor, da bi verovali. Ali se vam ne zdi čudno? Vstajenje je skrivnost veselja, ogromnega veselja, božanskega veselja. Zakaj ne verjamemo? V nas je odpor, da bi verovali. Namesto Božjega veselja imamo rajši svojo žalost in strah.

Čudno kajne. Božje veselje nas dviga, mi pa smo rajši na tleh s svojimi skrbmi, pričakovanji, interesi, sebičnostmi in žalostmi. Samoljubje nas sili v takšno škodljivo vedenje za duha in telo. Namesto, da bi z vsem srcem sprejeli Božje veselje, rajši v sebi in drugih iščemo razloge za žalost in zaskrbljenost. Izjavljamo, da hočemo srečo, v resnici pa smo zaradi samoljubja bolj slepo navezani na lastno žalost.

Odveži se od samega sebe, odpovej se žalosti, ki je mati dvoma in napak, pravi krščanski avtor iz 2. stoletja. Pod vplivom žalosti gledamo na stvari skozi temo samoljubja in lastnih utvar. Ne gledamo v božji luči vstajenja. Odpovejva se žalosti, sprejmiva Božje veselje in vero. Čeprav je veliko stvari, ki ne gredo preveč dobro, zajemajva iz dejstva, da je Jezus vstali in nam daje zmago. Sprejmiva Jezusovo velikonočno zmago. Velikodušno in polna veselja.