V skrivnosti velikonočnega petka, ko zrem v obalo Genezareškega jezera (Jn 21,1–14), se v mojem srcu prebuja tisti mir, ki ne pride iz odsotnosti viharjev, ampak iz prisotnosti Vstalega sredi mojega vsakdanjega truda. Kristus ne stoji na obali kot tujec, ki bi ocenjeval moj uspeh, temveč kot tisti, ki konstituira mojo identiteto skozi skupni obed. Brez Njega je moja mreža prazna, moje delo pa le biološki boj za preživetje; z Njim pa se tisto, kar je bilo jalovo, spremeni v evharistično obilje.

V Apostolskih delih (Apd 4,1–12) vidim Petra, ki ne govori več iz lastne vzkipljivosti, ampak iz polnosti Svetega Duha. Kamen, ki so ga zidarji zavrgli, je postal vogalni kamen. Ta paradoks prepoznavam v slovenski družbeni realnosti, kjer se pogosto zdi, da so vrednote, na katerih temelji naše dostojanstvo – poštenost, žrtev za bližnjega in spoštovanje svetosti življenja – zavržene kot nekoristne za sodobni tržni ali ideološki uspeh.

V vsakdanjem življenju to stisko čutim ob pogledu na slovenskega delavca ali drobnega podjetnika, ki se trudi ostati pošten sredi sistema, ki pogosto nagrajuje tiste, ki znajo "plavati" po robu etike. Vidim preizkušnjo mladega človeka, ki se v našem družbeno-političnem prostoru počuti kot "zavržen kamen", ker nima pravih zvez ali ker se ne želi podrediti prevladujočemu cinizmu. To je tista prazna mreža po dolgi noči truda, o kateri govori evangelij – ko se zdi, da je ves napor običajnega, poštenega človeka v Sloveniji zaman.

Moja osebna velika noč se danes dogaja v trenutku, ko sredi te utrujenosti zaslišim glas: "Vrzite mrežo na desno stran." To zame pomeni prehod od zanašanja na lastne moči k zaupanju v Kristusovo navzočnost v mojem narodu. Ko opazujem slovensko razdeljenost in politične napetosti, si ne dovolim, da bi me preplavil obup. Psalam 118 me prebuja s klicem: "To je dan, ki ga je naredil Gospod!" To ni le fraza, ampak moja drža – danes, sredi teh razmer, je čas za moje pričevanje.

Vstajenje zame pomeni, da sredi gospodarske negotovosti in socialnih krivic ne iščem rešitve v maščevalnosti ali izolaciji, ampak v "pečenih ribah in kruhu", ki jih Vstali pripravlja zame. To je tista kamrica moje duše, kjer se srečam z očeti in z Bogom – tam prepoznavam, da moja vrednost ni v tem, koliko rib ujamem, ampak v tem, da me On pozna po imenu. Moja vera se potrjuje takrat, ko v slovenskem javnem prostoru, kjer prevladujejo glasovi izključevanja, spregovorim iz tiste notranje svobode, ki mi jo daje le On. Kamen, ki ga svet zavrača, v mojem življenju postaja temelj, na katerem gradim upanje za svojo družino in svojo domovino.