»Jaz pa vam pravim: Kdor koli gleda žensko, da jo poželi, je v srcu že prešuštvoval z njo.« (Mt 5,28)

Prešuštnik si lasti hči očeta, če je samska ali ženo drugega moža, če je poročena. Ali obratno. Zakonca, ustvarjena po podobi ljubezni = vzajemnega podarjanja, pripadata drug drugemu. Če to zvezo zlomimo, se razosebimo, razbijemo Božjo podobo in ljubezen = podaritev. Vsak od nas je enkraten in edinstven Božji sogovornik in sodelavec, sin ali hči. Ko se odločimo za vzajemno podaritev, uresničujemo svojo resnično istovetnost. Prešuštvo to podira in nas razčlovečuje, čeprav na živalski ravni lahko zelo godi in prinaša užitek. Moški, kot zgolj posameznik si na živalski ravni poželi vsako žensko, da širi vrsto. Ženska si zgolj na živalski ravni poželi najboljšega moškega, za najboljši rod. Ljubezen pa oboje globoko preobrazi. Sreča je v tem, da smo odločeni drug za drugega in drug v drugem. Živimo iz vzajemne ljubezni = podaritev in odločitev zanjo. Čustvo ljubezni je zgolj posledica.