Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 12,24-26)
Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Resnično, resnično, povem vam: Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo; če pa umre, obrodi obilo sadu. Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil, kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje. Če kdo meni služi, naj hodi za menoj, in kjer sem jaz, tam bo tudi moj služabnik. Če kdo meni služi, ga bo počastil Oče.
Mladi diakon iz tretjega stoletja je cesarju Valerijanu kot edino bogastvo cerkve izročil reveže, bolne in trpeče, katerim je tri dni pred smrtjo razdelil vse premoženje rimske cerkve. V besu ga je slednji dal do smrti speči na ražnju. Lovrenc je primer poguma in notranje moči, ki se zna pošaliti tudi za ceno svojega življenja. Tako je Bog lahko pomnožil sadove njegovega zaupanja v Boga. Cerkev se je širila in rasla prav iz preganjanj in pričevanj mučencev. Tudi danes je to najbolj gotova pot nenehne prenove cerkve po podobi njene glave, ki je vstali Kristus. V njem smrt postaja dobiček in trpljenje priložnost, da se razodene Očetova ljubezen do slehernega človeka vseh časov. S podobo pšeničnega zrna, ki pade v zemljo Jezus pove več o Bogu in o nas kot vsi teološki traktati vseh časov. Življenje lahko ohranim samo tako, da ga podarjam in delim z vami vsak dan znova. Živ sem, če živim iz Njega in za vas, ne iz sebe in zase. Vsak mučenec, še posebej pa diakon Lovrenc, je živo znamenje te resnice in priča večne moči Kristusove ljubezni in novega življenja v katerega nas je povabil.
Comments