»Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan.« (Jn 6,54)

Premislim: Jožefova sreča ni v logiki žrtvovanja sebe, ampak v darovanju sebe. V tem možu nikdar ne zaznamo razočaranja, ampak samo zaupanje. Njegov vztrajni molk se ne poglablja v pritožbe, ampak vedno v konkretna dejanja zaupanja. Svet potrebuje očete, odklanja gospodarje, odklanja torej tiste, ki hočejo posedovati drugega, da bi zapolnili svojo praznino; odklanja tiste, ki avtoriteto zamenjujejo z avtoritarnostjo, služenje s servilnostjo, soočenje z zatiranjem, dobrodelnost s socialnim skrbstvom, silo z razdejanjem. Vsaka resnična poklicanost se rodi iz darovanja sebe, ki pomeni dozorevanje preproste žrtve. (Patris Corde,7)

Zahvalim se: Sv. Jožef, darovalec samega sebe in poln zaupanja, hvala ti za pomoč pri mojem darovanju samega sebe in zaupanju, da ne posedujem, ampak gradim Božjo družino bratov in sester.