»Tako bo tudi Sin človekov trpel od njih« (Mt 17, 12)

Če ne preidem od iskanja svoje lažne slave k iskanju Božje slave, povečujem svoje in bližnjih trpljenje. Odprtost za Božjo veličino mi omogoči, da samega sebe podarjam in želim skupaj s Kristusom ljubiti vsakega človeka, še posebej pa tiste, ki mi jih je Bog dal v mojo sedanjost (moža, ženo, otroke, bližnje sorodnike, sodelavce). Kristus nagibe srce očetov k sinovom, vzpostavlja nas za svoje sodelavce, nas poživlja, da ga lahko slavimo. S tem uresničujemo svojo pravo istovetnost. Naše srce in oči tako ne ostajajo zaprti, ne uživamo v trpljenju drugih, ne bežimo pred svojim in ga ne mečemo na druge, ampak dovolimo, da Kristus nosi našo bolečino in bolečino vseh. Tudi Janez Krstnik je Boga slavil tako, da je sprejel trpljenje in bolečino tistih, ki so ga zaprli in ubili. V tem je resnično dostojanstvo in častitljivost slehernega moškega in vsake ženske, vsakega očeta in vsake matere.