top of page

11.3.2024 - Vera sredi vseh okoliščin

In v Kafarnáumu je bil neki kraljevi uradnik, ki je imel bolnega sina. Ko je slišal, da je prišel Jezus iz Judeje v Galilejo, se je odpravil k njemu in ga prosil, naj pride in mu ozdravi sina, ki že umira. Jezus mu je tedaj dejal: »Če ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete.« (Jn 4,46-48)

Jezus je na koncu res ozdravil sina kraljevega uradnika. In ko se je kraljevi uradnik vrnil in ugotovil, da je njegov sin ozdravljen, nam je rečeno, da so "on in vsa njegova družina verovali". Nekateri so verjeli v Jezusa šele potem, ko je naredil čudeže. Iz tega se lahko naučimo dvoje.

Prvič: dejstvo, da je Jezus delal čudeže, priča o tem, kdo je. On je Bog obilnega usmiljenja. Kot Bog bi Jezus lahko pričakoval vero od tistih, ki jim je služil, ne da bi jim ponudil 'dokaz z znamenji in čudeži'. Prava vera namreč ne temelji na zunanjih dokazih, kot je videnje čudežev; pristna vera temelji na notranjem razodetju Boga, s katerim nam sporoča svoje bistvo in mi verujemo. Zato dejstvo, da je Jezus delal znamenja in čudeže, kaže, kako usmiljen je. Teh čudežev ni ponudil zato, ker bi si jih kdo zaslužil, ampak preprosto zaradi svoje obilne velikodušnosti, da bi pomagal zaneti vero v življenju tistih, ki so težko verovali s pomočjo notranjega daru same vere.

Drugič: ob tem je pomembno razumeti, da si moramo prizadevati za razvoj svoje vere, ne da bi se zanašali na zunanja znamenja. Predstavljajte si na primer, da Jezus ne bi nikoli storil nobenega čudeža. Koliko ljudi bi verjelo vanj? Morda zelo malo. Toda nekateri bi verovali, in ti bi imeli izjemno globoko in pristno vero. Predstavljajte si na primer, da ta kraljevi uradnik ne bi doživel čudeža sinovega ozdravljenja, a bi se kljub temu odločil, da bo v moči notranjega daru vere veroval v Jezusa.

V življenju si prizadevajmo razvijati svojo vero, tudi če se zdi, da Bog ne deluje na mogočne in očitne načine. Pravzaprav se najgloblja oblika vere v našem življenju rodi, ko se odločimo ljubiti Boga in mu služiti, tudi ko je zelo težko. Vera sredi težav je znak zelo pristne vere.

Danes razmislimo o globini svoje vere. Ali ljubimo Boga in mu služimo tudi, ko je življenje težko? Tudi če On ne odstrani križev, ki jih nosimo? Prizadevajmo si za pristno vero vedno in v vseh okoliščinah in presenečeni bosmo, kako resnična in trajna bo vaša vera.

Naš usmiljeni Jezus, tvoja ljubezen do nas presega vse, kar si lahko predstavljamo. Tvoja velikodušnost je resnično velika. Pomagaj mi verjeti vate in sprejeti tvojo sveto voljo v dobrih in težkih časih. Še posebej mi pomagaj, da bom odprt za dar vere tudi takrat, ko se zdi, da Tvoja prisotnost in delovanje v mojem življenju molčita. Naj bodo ti trenutki, dragi Gospod, trenutki resnične notranje preobrazbe in milosti. Jezus, zaupam vate.



La fe en todas las cosas

Lunes de la cuarta semana de Cuaresma

Había en Cafarnaún un oficial real que tenía un hijo enfermo. Cuando se enteró de que Jesús había venido de Judea a Galilea, se acercó a él y le pidió que viniera a curar a su hijo, que ya se estaba muriendo. Jesús le dijo: "Si no ves señales y prodigios, no crees." (Jn 4, 46-48)

Al final, Jesús curó al hijo del funcionario del rey. Y cuando el funcionario real regresó y encontró a su hijo curado, se nos dice que "él y toda su familia creyeron". Algunos creyeron en Jesús sólo después de que había hecho milagros. Podemos aprender dos cosas de esto.

Primero: el hecho de que Jesús hiciera milagros es un testimonio de quién es Él. Él es un Dios de abundante misericordia. Como Dios, Jesús podía esperar fe de aquellos a quienes ministraba sin ofrecerles "pruebas con señales y prodigios". Porque la fe verdadera no se basa en pruebas externas, como ver milagros; la fe verdadera se basa en la revelación interna de Dios, por la cual Él nos comunica Su esencia y nosotros creemos. Por lo tanto, el hecho de que Jesús realizara signos y prodigios demuestra lo misericordioso que es. Él ofreció estos milagros no porque alguien los mereciera, sino simplemente por Su abundante generosidad, para ayudar a encender la fe en las vidas de aquellos que encontraban difícil creer por medio del don interno de la fe misma.

Segundo: es importante comprender que debemos esforzarnos por desarrollar nuestra fe sin depender de signos externos. Imaginemos, por ejemplo, que Jesús nunca hubiera realizado ningún milagro. ¿Cuántas personas habrían creído en él? Tal vez muy pocas. Pero algunos habrían creído, y habrían tenido una fe extremadamente profunda y genuina. Imaginemos, por ejemplo, que este funcionario real no hubiera experimentado el milagro de la curación de su hijo, pero que, no obstante, hubiera optado por creer en Jesús en el poder del don interior de la fe.

Esforcémonos por desarrollar la fe en nuestras vidas, incluso cuando Dios no parezca obrar de manera poderosa y evidente. De hecho, la forma más profunda de fe en nuestras vidas nace cuando elegimos amar y servir a Dios, incluso cuando es muy difícil. La fe en medio de las dificultades es señal de una fe muy auténtica.

Reflexionemos hoy sobre la profundidad de nuestra fe. ¿Amamos y servimos a Dios incluso cuando la vida es difícil? ¿Incluso cuando Él no nos quita las cruces que llevamos? Esforcémonos por tener una fe auténtica siempre y en toda circunstancia, y asómbrate de lo real y duradera que será tu fe.

Jesús misericordioso, tu amor por nosotros supera todo lo que podemos imaginar. Tu generosidad es verdaderamente grande. Ayúdame a creer en ti y a aceptar tu santa voluntad en los momentos buenos y en los difíciles. Y ayúdame a estar abierto al don de la fe incluso cuando tu presencia y tu acción en mi vida parezcan estar en silencio. Que estos momentos, querido Señor, sean momentos de verdadera transformación interior y de gracia. Jesús, confío en Ti.

Comments


bottom of page