Dragi bratje in sestre, v enem izmed mestnih naselij, kjer živijo ljudje različnih kultur in ver, se je skupina kristjanov odločila organizirati večer sprave. Pripravijo skupno večerjo, kjer vsak prinese jed svoje kulture. Med enim izmed pogovorov muslimanski sosed izpove: »Vedno sem mislil, da smo različni, a danes vidim, da vsi iščemo isto – ljubezen in pripadnost.« Ta dogodek postane most med skupnostmi. Kakor je Pavel našel odprta ušesa med pogani, tako ta majhen korak pričevanja odpre pot dialogu.

Danes nas Božja beseda vabi, da se poglobimo v čudovito resnico Kristusove pastirske ljubezni, ki združuje, vodi in daje upanje sredi življenjskih viharjev. V Apostolskih delih Pavel in Barnaba naletita na nasprotovanje, a prav to postane priložnost, da evangelij razširita med pogane (Apd 13,46). Ta trenutek razkriva Božjo previdnost – kar se zdi kot zapora, postane odprta vrata, da se beseda o zveličanju razširi do krajev zemlje. Kakor je Pavel odkril, da je evangelij za vse narode, tudi mi danes lahko vidimo, kako Bog deluje na nepričakovane načine, da bi dosegel vsako srce.

V Razodetju Janez vidi neizmerno množico, ki je šla skozi veliko stisko – ljudi iz vsakega naroda, jezika in kulture, zdaj združenih v enotni hvalnici (Raz 7,9). Ta vizija nam daje globoko upanje – naše trenutne težave, naši boji in naše žrtve niso zaman. V Kristusu postajamo del te veličastne množice, ki bo nekoč stala pred prestolom Jagnjeta, kjer nam bo vsako solzo obrisal z naših oči. Zato nas psalm vabi naj pojemo Gospodu v veselju. Ta klic k veselju ni pogojen z zunanjimi okoliščinami, temveč izvira iz globokega spoznanja, da smo njegovi – ljudstvo, ki ga pase in varuje njegova ljubezen.

V evangeliju Jezus razodeva srce svojega pastirstva: »Moje ovce slišijo moj glas, jaz jih poznam in hodijo za menoj« (Jn 10,27). Tukaj Jezus ne govori o abstraktnem vodstvu, temveč o intimnem, osebnem odnosu. Kot dober pastir pozna vsako ovco po imenu – naše strahove, naše sanje, naše rane. Njegova obljuba o varnosti v njegovi roki (Jn 10,28) ni zgolj lepa beseda, temveč stvarnost, ki preživlja vernike že dve tisoč let.

Pavlova vztrajnost v oznanjevanju kljub nasprotovanju, psalmistov vzklik veselja, Janezova vizija nebeške množice in Jezusova topla beseda o pastirski ljubezni – vse to sestavlja enotno sporočilo: v Kristusu smo varni, v Kristusu smo enotni, v Kristusu imamo večno upanje. Jezus kot dober pastir ne vlada z avtoriteto strahu, temveč z ljubeznijo, ki privlači. Njegov glas ni glas sile, temveč glas ljubezni, ki nas kliče po imenu in nas vodi na pašnike večnega življenja.

V svetu, ki pogosto poudarja razlike, ki nas delijo, ki nas uči, da smo le številke v sistemu, Jezusova beseda še vedno odmeva: »Poznam te po imenu. Nihče te ne more iztrgati iz moje roke.« Ta intimna povezanost s Pastirjem nam daje pogum, da kljub vsem izzivom ostajamo verni, da kljub vsem razlikam gradimo mostove, da kljub vsem solzam vemo, da bo nekoč vsaka bolečina izbrisana.

Naj bo ta nedelja zato zametek globljega zaupanja v Pastirja, ki nas vodi. Naj naše življenje postane odmev psalmistovega vzklika veselja. Naj naša skupnost, kakor tista nebeška množica, priča o ljubezni, ki združuje vse narode. In naj naš vsakdan postaja odraz tega zaupanja – da kjer koli hodimo, karkoli doživljamo, smo varni v rokah Tistega, ki je premagal smrt in nas vabi k večnemu življenju v njegovi ljubezni.