Berilo iz 5. Mojzesove knjige (5 Mz 34,1-12)

Tiste dni je šel Mojzes z moabskih planjav na goro Nébo, na vrh Fasge, ki je nasproti Jerihi… In Gospod mu je rekel: »To je dežela, ki sem jo s prisego obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu, ko sem govoril: ›Tvojemu zarodu jo dam!‹ Dal sem ti, da jo s svojimi očmi vidiš, vanjo pa ne pojdeš!«

Tam v moabski deželi je po Gospodovem povelju umrl Mojzes, Gospodov služabnik… Nunov sin Jozue pa je bil napolnjen z duhom modrosti. Mojzes je namreč nanj položil svoje roke. Izraelovi sinovi so ga ubogali in delali, kakor je Gospod zapovedal Mojzesu. Ni več vstal prerok v Izraelu, enak Mojzesu, s katerim je bil Gospod govoril od obličja do obličja, z vsemi znamenji in čudeži, ki jih je kot Gospodov poslanec delal v egiptovski deželi pred faraonom in nad vsemi njegovimi služabniki in nad vso njegovo deželo, z vsemi deli močne roke in z vsemi velikimi, strašnimi rečmi, ki jih je storil Mojzes pred očmi vsega Izraela.

Mojzes umre pred vstopom v obljubljeno deželo, ki jo je lahko videl. Dovršitev svojega poslanstva je moral prepustiti Jozuetu. V stari zavezi se ta vzorec kar redno ponavlja. S tem pokaže, da v Stari zavezi ni popolne izpolnitve in uresničitve Božjega načrta. Vsaka izpolnitev je podoba Kristusa, a nobena ni popolna, le Njegova. Mojzes in Jozue predstavljata vsak en del podobe Kristusa. Skrivnost Kristusovega življenja je tako velika, da je ni mogoče upodobiti v enem človeškem življenju. Že Abel je prva predpodoba Kristusa. Umre, a slišati je glas njegove krvi. Ostaja mrtev in ne vstane. Je nepopolna podoba Kristusovega vstajenja, ki je smrt premagal tako, da je umrl iz ljubezni in v ljubezni. Podobno velja za Abrahamovo žrtvovanje Izaka, ki je tudi delna predpodoba Kristusovega vstajenja. V zgodbi egiptovskega Jožefa srečamo sovraštvo in morilskost bratov, ki je tudi nepopolna predpodoba Kristusovega trpljenja. Jožef namreč ni bil ubit, ampak je živ sredi Egipta. Podobno velja za vse predpodobe. Vedno pokažejo zgolj en vidik Kristusove skrivnosti, nikdar pa celotne. Tudi Davidovo kraljestvo je nepopolna predpodoba Kristusovega kraljestva, saj David ni uspel zgraditi Gospodu bivališča. Salomon zgradi tempelj, ki pa je zgolj materialna zgradba in ne resnična Božja hiša – dom. Resnični tempelj je vstali Kristus, kakor pravi Janezov evangelij. Le Kristus je polnost. On uresniči vse predpodobe. S svojo velikonočno skrivnostjo uresniči izredno čudovito sintezo vseh vidikov Božjega načrta. Občudujmo Kristusovo skrivnost, ki razsvetljuje celotno staro zavezo, ki s svoje strani Kristusovo skrivnost zgolj delno osvetljuje. Kristus je polnost milosti. Gospod pomnoži nam vero v Kristusa, da bomo spoznali kako je uresničil in presegal svoje antične predpodobe.