Iz svetega evangelija po Marku (Mr 12,28-34)

Tisti čas je k Jezusu pristopil neki pismouk in ga vprašal: »Katera je prva med vsemi zapovedmi?« Jezus mu je odgovoril: »Prva zapoved med vsemi je: ›Poslušaj, Izrael, Gospod je naš Bog, edini Gospod. Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo in vsem mišljenjem in vso močjo.‹ To je prva zapoved. Druga je tej enaka: ›Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.‹ Večja od teh ni nobena druga zapoved.«

Pismouk pa mu je rekel: »Dobro, učenik, prav si rekel, da je Bog edini in ni drugega razen njega; in da je ljubiti njega z vsem srcem in vsem mišljenjem in vso dušo in vso močjo ter ljubiti bližnjega kakor sam sebe – več kakor vse žgalne in druge daritve.«

Videč, da je razumno odgovoril, mu je Jezus rekel: »Nisi daleč od Božjega kraljestva.« In nihče si ga ni upal še kaj vprašati.

V veliko veselje mi je brati današnji evangelij. Zakaj? Ker pravi, da je ljubiti prva in glavna zapoved. Naša človeška poklicanost je ena in edina: Ljubi Gospoda, svojega Boga, edinega Gospoda, z vsem svojim srcem, z vso svojo pametjo, z vsemi svojimi močmi. Kakšna sreča, da imamo koga ljubiti. Vedeti, da je Gospod, edini Gospod in Bog, ki ga lahko častimo. Nikdar ga ne bomo dovolj ljubili. Vedno bomo lahko rasli v sprejemanju in odgovarjanju na njegovo ljubezen. To je velik in neskončen dar, ki se mu v molitvi odpiramo. Z močjo svoje ljubezni ustvari v nas novo srce. Močno in nežno. Pri tebi sirota najde usmiljenje, pravi prerok Ozej. Bog pa odvrne: »Ozdravil jih bom nezvestobe in jih iz vsega srca ljubil.« S tem, da nas ljubi, nas Bog usposablja za ljubezen. Z nami je združen v isti ljubezni.

»Če bi me moje ljudstvo poslušalo, če bi Izrael hodil po mojih potih! Hranil bi jih z najboljšo pšenico...« Bog si najbolj želi dati svoje čudovite darove vsem nam, še posebej pa nam želi podariti samega sebe, po vseh ljudeh in vseh stvareh. Kakšno moč nam daje, če se mu zato zahvaljujemo in odgovarjamo na njegovo hrepenenje, da bi se nam ves in za vedno izročil, nas zajel v to, kar je sam in mi v njem. Največji dar, ki nam ga želi podariti, je novo srce, srce Jezusa Kristusa, sinovsko – hčerinsko srce. Zapoved ljubezni bi bila za nas nemogoča, če bi bili sami in samo s svojim ubogim človeškim srcem, ki ga strah tako hitro zakrni in naredi trdega. Toda Bog nam je podaril svojega Sina in v Sinu nam je podaril novo srce. Dal nam ga je zato, da bi ga lahko ljubili z vsem srcem, umom in dušo. Dal nam je Jezusovo srce zato, da bi lahko ljubili bližnjega v Božji ljubezni. Jezusovo srce je naš velik zaklad. V nas je ista moč kot v Njem.

Z veseljem in zaupanjem se zahvaljujmo Bogu Očetu, ki nas je prvi ljubil in nam v Jezusu daje možnost, da na njegovo ljubezen odgovarjamo in z njo sodelujemo in soustvarjamo polnost življenja za vse. On vse dela novo. Danes in tukaj.