12.9.2021 – Preveč "človeški" - 24.nedelja

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 8,27-35)

Tisti čas je šel Jezus s svojimi učenci v vasi Cezarêje Filípove. Med potjo je učence spraševal: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« Odgovorili so: »Janez Krstnik, drugi: Elija, spet drugi: Eden od prerokov.« In vprašal jih je: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Peter mu je odgovóril in rekel: »Ti si Kristus.« Strogo jim je prepovedal, da bi to komu povedali. In začel jih je učiti, da bo Sin človekov moral veliko pretrpeti, da ga bodo starešine, véliki duhovniki in pismouki zavrgli in umorili in da bo po treh dneh vstal. O teh stvareh jim je odkrito govóril.

In Peter ga je potegnil k sebi in mu začel braniti. On pa se je obrnil, pogledal po učencih in posváril Petra: »Poberi se! Proč od mene, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Tedaj je poklical k sebi množico skupaj z učenci in jim rekel: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«


Današnji evangelij je središče Markovega evangelija. Jezus naravnost pove, da bo trpel, temu pa sledi prizor njegovega spremenjenja. Po vsem navdušenju in zanosu dogajanja in izžarevanja Jezusove osebe, nastopi trenutek, da svoje učence povabi v globlje razumevanje tega, kar on sam v resnici je in kar od učencev zahteva in pričakuje.

Peter pa izpove, da je prav Jezus odrešenik, ki ga pričakujejo. Jezus Petrovo izjavo vzame tako zares, da jim odkrito pove, da je njegova prihodnost v trpljenju. Uči jih, da bo moral nujno veliko trpeti. Obe besedi »učiti« in »moral« pokažeta, da človek sam ne bi mogel nikoli iz svojih moči dojeti skrivnosti Jezusove osebe. Le razodetje od zgoraj nama omogoči, da Jezusa tudi midva spoznava in sprejmeva takega, kot v resnici je, ne kot si ga midva vsak po svoje predstavljava.

Ko začne Peter Jezusa grajati in zavračati to, kar mu povedal o sebi, govori tudi v najinem imenu. Ničesar ne razume. Njegovi pameti se to, kar je Jezus povedal, strašno upira. Tako močno, da tega ne more sprejeti. A prav v Petrovem zavračanju resnice je skrita vsa Božja pedagogika do tebe in mene in do vsakega človeka. Peter se je prvi učil. Za njim se, če hočeva, učiva tudi midva. Jezus Petru odvrne: »Poberi se! Za menoj, satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« Petru pravi, naj hodi za Jezusom, če hoče resnično spoznati, kdo je on. Le če hodi za Učiteljem, ga bo lahko videl takšnega, kot je v resnici, in sprejel tudi njegov križ. Kajti prav na križu bo v Jezusu najbolj zažarela Božja ljubezen do slehernega človeka. Šele s križa bo Jezus lahko tudi tvoje in moje srce prepričal, da samo iz njegove ljubezni izvira življenje za naju. Le v njegovi ljubezni ima najino življenje dostojanstvo, ki ga je mogoče in vredno živeti. Resnica, ki velja za Učitelja, velja tudi za vsakega učenca.

Opozorilo, ki ga je izrekel Petru, Jezus izreče tudi vsem drugim učencem vseh časov: »Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.« Jezusa namreč lahko vidiva takšnega, kot je v resnici, samo s prebodeno srčno stranjo. Le na križu je mogoče videti Božjo ljubezen do naju in vsakega človeka.

Njegova ljubezen na križu je resnični vir življenja. Zaradi njegove ljubezni do vsakega izmed nas se lahko odpoveva katerikoli stvari, ki ni v skladu z ljubeznijo ali ne izhaja iz njegove ljubezni. Prav v tem je srčika dostojanstva našega življenja. Kljub temu da po življenju hrepenimo, še vedno ostane zastrto našim očem. Vedno potrebujeva Jezusa, da nama od zgoraj razodene resnico, da dojameva resnico nujnosti Jezusovega trpljenja in s tem tudi najinega trpljenja. Šele sredi tega lahko odkrijeva sijaj Božje ljubezni za naju in za vse. Zato sv. Pavel s takšno trdnostjo vzklika: »Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu« (Gal 6,14). Te njegove besede lahko poenostaviva takole: Ničesar ni na svetu, kar bi lahko imelo prednost pred ljubeznijo, ki sem jo gledal v križanem Kristusu. Nobena stvar na svetu me ne more izpolniti, razen Kristusova križana ljubezen. Današnje bogoslužje in molitev Cerkve tudi naju vabi k tej resnici, ki lahko oživi najini srci in življenju podari večno vrednost, iz katere lahko danes z veseljem zajemava moč za vse, kar delava in živiva.

56 views0 comments