»Janezu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli« (Mt 21, 32)

Jezus vztraja in govori tistim, ki se nočejo spreobrniti in priznati svoje zmote. Govori nam v prilikah, da bi spregledali svojo slepoto in sprejeli ozdravljenje. V prilikah in z molkom govori samo tistim, ki ga razumejo, a ga nimajo radi. Tistim, ki ga ljubijo, tudi če ne razumejo, pa govori jasno in naravnost. Jezus nam s priliko o dveh sinovih pokaže kako smo takrat, ko se nočemo spreobrniti. Smo kot brat, ki reče da, a potem ne stori. Šele, ko se tega zavemo, lahko postanemo kot drugi brat, ki reče ne, a potem stori. Očitno krivični imajo prednost pred tistimi, ki imajo sebe za pravične in ne čutijo nobene potrebe po spreobrnjenju. Javno označeni grešniki so v prednosti. Ne morejo se pretvarjati, da so pravični, čeprav ne uresničujejo Božje volje. Ne sprejemajo Očetove ljubezni in ne živijo kot sinovi in bratje. To je mogoče le po spreobrnjenju. Spreobrnemo se pa šele takrat, ko doživimo muko in stisko zla, ki mu verjamemo in ga delamo. Če se imam za pravičnega mi moj greh ne more biti odpuščen, ker ga nočem sprejeti. Gospod pokaži mi mojo slepoto, da bom spregledal. Naj priznam svoj »ne« tebi in se spreobrnem k tvoji ljubezni. Osvobodi me slepote samoopravičevanja, ki me odreže od tvoje ljubezni.