13.2.2021 - Puščava

Iz svetega evangelija po Marku (Mr 8,1-10)

Tiste dni, ko je bilo spet mnogo ljudstva in niso imeli kaj jesti, je Jezus spet poklical učence in jim rekel: »Ljudstvo se mi smili; že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti. Če jih odpustim lačne domov, bodo na potu omagali, kajti nekateri izmed njih so prišli od daleč.« Učenci so mu odgovorili: »Kako jih bo mogel kdo nasititi s kruhom tukaj v puščavi?« Vprašal jih je: »Koliko hlebov imate?« Ti so rekli: »Sedem. Velel je množici sesti po tleh; in vzel je sedmere hlebe, se zahvalil, jih razlomil in dajal učencem, da bi jih delili; in razdelili so jih med množico.

Imeli so tudi nekaj ribic. Blagoslovil jih je in velel položiti prednje tudi te. Najedli so se do sitega in pobrali ostanke koščkov – sedem košar. Bilo jih je pa kakih štiri tisoč; in jih je odpustil. Nato je s svojimi učenci takoj stopil v čoln in prišel v dalmanutske kraje (na zahodni strani Genezareškega jezera).



Prvo berilo nam predstavi težke posledice pomanjkanja zaupanja, evangelij pa kakšne sadove obrodi naše zaupanje.

Jeroboam se zaradi strahu zase začne obnašati sprijeno: malikuje lažne bogove. S tem si hoče dati gotovost, v resnici pa si nakoplje propad kraljestva, ki se ga tako močno boji.

Tisti, ki Jezusu sledijo celo v puščavo, da bi ga lahko slišali, mu resnično zaupajo. Ne da bi vedeli, so resnično modri. Tedaj Jezus stori čudež, ki ni le znamenje prihoda Božjega kraljestva, znamenje dobrohotnosti, ampak je znamenje temeljne drže usmiljenja. Jezus je vedno sočuten in poskrbi za hrano v obilju. Jedli so in se nasitili, ostalo pa je še sedem košev. Bilo jih je okrog štiri tisoč. Jezus onkraj telesne lakote te množice vidi predvsem njihovo srčno lakoto po Njegovi besedi. Prav to duhovno lakoto hoče nasititi. Po tem čudežu bo imel govor v katerem bo sebe predstavil kot kruh večnega življenja (Jn 6). Danes na sobotni dan se spomnimo tudi device Marije, ki je vzor zaupanja v Boga in izročitve v njegove roke. Ona je sprejela Božjo besedo in jo ni skrbelo zase. Nič več ni razmišljala o svojih načrtih. Popolnoma je sprejela, da je njeno življenje »motil« Bog vse do Kalvarije in praznega groba. Zaradi tega jo je Bog napolnil z veseljem in jo blagrujejo vsi rodovi. Naj nam izprosi tako veliko zaupanje kot ga je imela sama za vse trenutke in vse okoliščine našega življenja.

26 views0 comments

Recent Posts

See All