»Sezuj si sandale z nog, kajti kraj, kjer stojiš, je sveta zemlja!« (2 Mz 3,5).

Premislim: Ni okolje tisto, ki posvečuje naše izkustvo, ampak je naše izkustvo tisto, ki posvečuje okolje. Po Jezusu ni več ločitve med svetim in nesvetim prostorom. On je s svojim ljubečim odnosom do Očeta in nas vse posvetil. Mi smo svet – Božji prostor, ker nas ima On za takšne. Bog je nenehno navzoč in vabi v osebno sodelovanje = posvečevanje. Zato je lahko vse kar delamo in živimo »sveta zemlja«. Odvisno od našega odnosa z Njim, s seboj in bližnjimi.

Zahvalim se: Sv. Jožef, hvala ti za posvečevanje vsega, kar si živel in delal. Tvoj oseben odnos z Bogom je iz vsega ustvarjal sveto zemljo. Nauči tega tudi mene.