14.1.2021 - Če hočeš, moreš

Iz svetega evangelija po Marku (1,40-45)

Tisti čas pride k Jezusu gobavec in ga prosi: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Jezus se ga usmili, stegne svojo roko, se ga dotakne in mu reče: »Hočem, bodi očiščen.« Takoj je gobavost izginila in je bil očiščen. S strogimi besedami ga je takoj odpravil ter mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in prinesi za svoje očiščenje dar, ki ga je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ta pa je odšel in začel na vsa usta razglašati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni več mogel očitno iti v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih; in hodili so k njemu od vseh strani.


»Če danes slišite Božji glas, ne zakrknite svojih src«, nas spodbuja pismo Hebrejcem. To spodbudo vedno nujno rabimo. Pomembna je. Kako jo razumeti? Najprej moramo vedeti, da Gospodov glas ni glas, ki ukazuje, ampak glas, ki obljublja. Prav glede tega nas spodbuja pismo: »Ko slišimo Gospodov glas, ki obljublja, ne zaprimo svojih src.«

Psalm omenja izhod iz Egipta v trenutku, ko so po dolgi hoji po puščavi, Izraelci uzrli v daljavi obljubljeno deželo. Mojzes pošlje izvidnike, da bi videli kakšna je obljubljena dežela: blagostanje, prebivalci, mesta. Ko se vrnejo Mojzes v Božja usta položi naslednje besede: »Bog vam daje to deželo, pojdite in jo vzemite v last.« To je Božja obljuba. Dežela je čudovita. V njej tečeta mleko in med. Za ljudi, ki so prepešačili puščavo je takšna obljuba izredna. Bog pravi: »Vaša je. Jaz jo vam dam.« Bolj kot obljuba, je že dar. Izraelci so v tistem trenutku poslušali še nek drug glas, glas nevere in nezaupanja. Bog jim predstavi svoj dar in jih vabi naj vstopijo. Oni pa mu ne zaupajo: Prelepo je, da bi bilo resnično. Bog nam je ne bo dal in ne bomo je mogli zavzeti.« Izvidniki so namreč zatrdili, da so prebivalci v obljubljeni deželi velikani in imajo ogromne trdnjave. Izraelci so v primerjavi z njimi podobni kobilicam. Ne verjamejo, da bi jih lahko osvojili. Ta glas se hitro razširi med ljudstvom. Fantazija deluje in na koncu vsi pravijo, da njihove utrdbe segajo do neba. Namesto da bi poslušali Božji glas, glas daru, se ljudstvo upre in obtoži Boga: »Pripeljal nas je čez puščavo, da bi prišli do kraja, ki je neosvojljiv in nedostopen. Ko bi vsaj ostali v Egiptu. Tam življenje ni bilo lepo, a je bilo vsaj življenje. Tukaj pa nas čaka samo smrt.

Tako je ljudstvo skušalo Boga in ga jezilo s svojim nezaupanjem. Oddaljili so se od Njega in niso verjeli njegovi obljubi.

Tega se spominja pismo Hebrejcem in nas spodbuja: »Glejte, bratje, da ne bo v kom izmed vas hudobnosti nevernega srca, da bi odstopili od živega Boga; opominjajte se marveč vsak dan, dokler se pravi »danes«, da kdo izmed vas po zapeljivosti greha ne zakrkne«, da ne bo verjel glasu, ki nam vedno šepeta, da ni mogoče verjeti Božji obljubi, da je nestvarna in pretežka, da bi se uresničila. Nas napada glas, da nam Bog ni pripravljen dati tega, kar je zapisano v evangelijih. Kajti Kristusa smo deležni, če prvotno zaupanje ohranimo trdno do konca. Naš izhod iz zla in laži se ni zgodil z Mojzesom, ampak s Kristusom. Z njim gremo preko puščave in zremo v obljubljeno deželo. Če Božji besedi ne verjamemo, Božjo obljubo dojamamo kot grožnjo in napoved strašnih katastrof. Bog nam grozi iz ljubezni, da bi nas osvobodil vsega, kar nas zapira v hudoben strah.

To dogajanje je vedno aktualno. Božjo voljo lahko sprejmemo le, če verujemo (zaupamo) njegovi obljubi. Ta osmišlja vse zapovedi. Bog nas hoče naučiti živeti v ljubezni, hoče da vstopimo v Njegovo ljubezen in v njej ostanemo. Obljublja, da to ni le mogoče, ampak da je v Jezusu Kristusu že uresničeno. Mi pa še vedno govorimo, da je pretežko in da je preveč ovir. Težave so stvarne, a zaradi njih nam ni treba prenehati zaupati v Božje obljube. Mi smo z Gospodom in vemo, da On spreminja vse ovire v priložnosti za rast. Tako je obljubil, ker nas ljubi. Mi smo verovali ljubezni, ki jo ima Bog do nas.

Veselimo se in sredi težav ukrepajmo kakor gobavec: približajmo se Gospodu in mu recimo: »Če hočeš, moreš. Jaz sem namočen, toda ti, če hočeš, zmoreš. To mu ponavljajmo. To je popolna resnica. Prav takšno molitev On od nas pričakuje tudi v času epidemije in ostalih preizkušnjah. Ponavlja nam svojo obljubo in nam zagotavlja da jo je že uresničil: podaril nam je samega Sebe.

75 views0 comments

Recent Posts

See All