Pričevanje o Sinu, ki nam je pokazal Očeta in nam vrnil sinovstvo, se širi kakor ogenj, ki v vseh prižiga luč. Pričevanje je nujno, če hočemo priti do Jezusa. Z njim pa se lahko srečamo le osebno in neposredno. Z Bogom Očetom smo lahko le v dialogu preko Sina, ki ga doživimo kot Besedo, ki nas kliče in vodi, da vidimo, kje stanuje in v njem prebivamo. Počasi nam je dano dojeti skrivnost Boga in človeka. V Jezusu se srečata nebo in zemlja. Če ga iščemo in pričakujemo, ga bomo tudi srečali in prepoznali. Postali bomo njegovi pričevalci drugim, da bi vsi prišli v oseben stik z Njim. V tem je luč življenja. Za to nam je dan čas. Počasi sprejemamo to kar smo: Božja podoba. Vse se dogaja po besedi. Narava nastaja po besedi Boga, kultura pa po besedi človeka. Odpriva svoja ušesa, da ga bova slišala in postala Jezusova učenca, hodila po poti Sina. To je jedro krščanske izkušnje: zajemati iz Jezusovega sinovskega Duha, ki ljubi vse z Očetovo ljubeznijo. Zato me sprašuje: »Kaj resnično iščeš v svojem življenju?«