»Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« (Lk 7, 23)

Verjetno se nam vsem včasih postavi vprašanje: Kako je Jezus lahko Odrešenik, če pa gre nasilna zgodovina in vse ostalo naprej enako kot prej? Ali je pot nenasilja in odpuščanja ter ljubezni res prava, saj dobrota vedno sirota? Zakaj bi mu le odpustil, saj imam pravico zameriti na takšno krivico? Če se odrečem sovraštvu do krivičneža potem sem sanjač in nerealen. Ali res? Od Jezusa naprej je ta zgodovina, krvi, zatiranja in nasilja bogatih nad reveži, zgodovina odrešenja. V tej navidezno nesmiselni zgodovini se sredi zla uresničuje dobro, sredi greha Božja bližina in izročitev, sredi revščine usmiljenje. Jezus ne prihaja s silo, bliščem in zanosom Aleksandra Velikega. On prihaja kot ubog in ponižen, eden izmed nas, tistih, ki nimamo širokega vpliva in lahko vplivamo le nase in svoje najbližje. Vsi si želimo drugačno zgodovino od te, ki jo v resnici imamo. Sanjamo zgodovino brez zla, bolečin, stisk, bolezni, joka. Jezus naše osebne in skupne zgodbe in zgodovine ni odpravil, ampak jo je živel kot tisti, ki ne dela zla in ljubi vse, ki ga delamo. On zlo zaustavi na svojem križu, v svojih ranah, ki so edina pot k vstajenju. Vsi, verni in brezbožni, živimo v nenehni zmoti: hočemo bližnjico, ki pa v resnici podaljšuje pot. Ni ga, ki bi se nad Jezusom ne spotaknil. Vsi smo razočarani, ker ne odpravi naših stisk, bolezni in muk. Ne odpravi solza in joka, krivic in nasilja. To bi radi takoj. Jezus pa živi kot skrajno šibek in brez moči. Postane celo žrtev vsega zla. On premaga zlo tako, da ga vzame nase. Ljubi hudobne in ne hudobne. Spoštuje svobodo in nosi breme naše hudobije. Zgodovino naše hudobije spreminja v zgodovino odrešenja. On plača ceno, da bi mi uživali njegove sadove. Ne ločuje nas na dobre v pokvarjenem svetu, na dobre in hudobne. On prevzema breme zla nase. Zlo je zanj prostor uresničevanja odrešenja v moči usmiljenja.