Četrtek četrtega postnega tedna
"Kako bi mogli verovati vi, ki sprejemate slavo drug od drugega in ne iščete slave od edinega Boga?" (Jn 5,44)
Povsem normalno in zdravo je, da starši pohvalijo majhnega otroka za vse kar dobro naredi. Ta zdrava pozitivna okrepitev je način, kako jih naučiti, kako pomembno je delati dobro in se izogibati temu, kar je narobe. Toda človeška pohvala ni nezmotljivo vodilo, kaj je prav in kaj narobe. Če človeška pohvala ne temelji na Božji resnici, dejansko naredi veliko škodo.
Kratek zgornji citat iz Svetega pisma izhaja iz daljšega Jezusovega nauka o razliki med človeško hvalo in "hvalo, ki prihaja samo od Boga". Jezus jasno pove, da je edina stvar, ki ima vrednost, tista hvala, ki prihaja samo od Boga. Dejansko prej v tem evangeliju Jezus jasno pove, da ne sprejema človeške hvale. Zakaj?
Če se vrnemo k primeru staršev, ki hvalijo otroka za dobro, ki ga naredi, in če je pohvala, ki jo izrekajo, resnično pohvala njegove dobrote, potem je to veliko več kot človeška pohvala. To je Božja hvala, ki jo daje starš. Dolžnost staršev mora biti, da učijo, kaj je prav in kaj narobe, v skladu z Božjo voljo.
Kar zadeva "človeško hvalo", o kateri govori Jezus, gre očitno za hvalo drugega, ki je brez Božje resnice. Z drugimi besedami, Jezus pravi, da če bi ga kdo hvalil za nekaj, kar ne izvira od Očeta v nebesih, bi to zavrnil. Če bi na primer nekdo o Jezusu rekel: "Mislim, da bi bil odličen vladar našega naroda, ker bi lahko vodil upor proti sedanjemu vodstvu", bi Jezus takšno "pohvalo" zavrnil.
Naša hvala naj bo sodelovanje z Božjo voljo, ki je življenje in ljubezen za vse.
Naše besede naj bodo izrečene le v skladu z Božjo resnico. Naše občudovanje naj bo le nad tem, kar je Božja navzočnost, živa v drugih. V nasprotnem primeru, če hvalimo druge na podlagi posvetnih ali vase usmerjenih vrednot, jih le spodbujamo h grehu in k sebičnosti.
Razmislimo o pohvalah, ki jih izrekamo ali prejemamo. Ali dopuščamo, da napačna hvala drugih usmerja naše življenje? Ali svojo pohvalo drugega temeljimo na Božji resnici in jo usmerjamo v njegovo slavo? Pohvalimo in sprejmimo pohvale le, če so utemeljene na Božji resnici in usmerjene v Njegovo slavo.
Naš Gospod Jezus Kristus, ti si vreden vse hvale in zahvale. Zahvaljujem se ti in te hvalim za tvojo popolno dobroto. Zahvaljujem se Ti za to, da deluješ v popolni povezanosti z Očetovo voljo. Pomagaj mi, da bom poslušal le Tvoj glas zavračal vse zavajajoče in zmedene glasove sveta. Ti vodi moje drže in odločitve, Ti in samo Ti. Jezus, hvala ti za tvojega Svetega Duha. Zaupam vate.

¿Gracias humanas o divinas?
Jueves de la cuarta semana de Cuaresma
"¿Cómo podéis creer los que recibís gloria unos de otros y no buscáis gloria en el único Dios?". (Jn 5,44)
Es perfectamente normal y saludable que los padres alaben a un hijo pequeño por todo lo bueno que hace. Este sano refuerzo positivo es una forma de enseñarles la importancia de hacer el bien y evitar lo que está mal. Pero la alabanza humana no es una guía infalible de lo que está bien y lo que está mal. Si el elogio humano no se basa en la verdad de Dios, en realidad hace mucho daño.
Esta breve cita de la Escritura procede de una enseñanza más larga de Jesús sobre la diferencia entre la alabanza humana y "la alabanza que sólo viene de Dios". Jesús deja claro que la única cosa de valor es la alabanza que viene sólo de Dios. De hecho, anteriormente en este Evangelio Jesús lo deja claro: "No acepto la alabanza humana..." ¿Por qué?
Si volvemos al ejemplo de los padres que elogian a su hijo por lo bueno que hace, y si el elogio que le hacen es realmente elogio de su bondad, entonces es mucho más que un elogio humano. Es la alabanza de Dios lo que el padre está haciendo. El deber de los padres debe ser enseñar lo que está bien y lo que está mal, según la voluntad de Dios.
En cuanto a la "alabanza humana" de la que habla Jesús, es obviamente la alabanza de otro, que está desprovista de la verdad de Dios. En otras palabras, Jesús está diciendo que si alguien lo alabara por algo que no viniera del Padre celestial, Él lo rechazaría. Por ejemplo, si alguien dijera de Jesús: "Creo que serías un gran gobernador de nuestra nación, porque serías un gran gobernador de nuestra nación".
Por ejemplo, si alguien dijera de Jesús: "Creo que sería un gran gobernador de nuestra nación porque podría liderar una rebelión contra los actuales dirigentes". Tal "alabanza" sería, por supuesto, rechazada.
El punto es que nuestra alabanza debe ser una cooperación con la voluntad de Dios, que es vida y amor para todos.
Nuestras palabras deben pronunciarse sólo de acuerdo con la verdad. Nuestra admiración debe ser sólo por lo que es la presencia viva de Dios en los demás. De lo contrario, si alabamos a los demás basándonos en valores mundanos o egocéntricos, sólo los alentamos en el pecado y el egoísmo.
Reflexionemos hoy sobre los elogios que damos o recibimos. ¿Permitimos que la alabanza equivocada de los demás dirija nuestras vidas? ¿Basamos nuestra alabanza a otros en la verdad de Dios y la dirigimos a Su gloria? Alabamos y aceptamos la alabanza sólo si está basada en la verdad de Dios y dirigida a Su gloria.
Señor nuestro Jesucristo, Tú eres digno de toda alabanza y acción de gracias. Te doy gracias y te alabo por Tu perfecta bondad. Te doy gracias por actuar en perfecta unión con la voluntad del Padre. Ayúdame a escuchar sólo Tu voz, rechazando todas las voces engañosas y confusas del mundo. Tú guías mis actitudes y decisiones, Tú y sólo Tú. Jesús, gracias por Tu Espíritu Santo. Confío en Ti.
Comments