Včasih pohujšujemo, včasih smo pohujšani. Včasih tako prizadenemo druge, da se oddaljijo od nas. Kako naj torej ravnamo z grešnikom (s seboj in bližnjimi)? Odgovor je v ljubezni, ne v pravu. Ne gre za očitanje, ampak pomoč k zavedanju, da se podamo na pot spreobrnjenja k dobremu (Jak 5,19-20). Zlo je v skupnosti potrebno tudi omejiti. Če to ne uspe je potrebno zlo izpostaviti pred vsemi, zato, da bi se vsi potrudili ponovno pridobiti brata, ki je zašel. Če brat noče več pripadati skupnosti pa naj z njim ravnamo kot z javnim grešnikom: znova ga potrpežljivo in ljubeče osvaja za Kristusa in njegov evangelij. Če smo mu zvesti, se v naši skupnosti zaznava njegovo navzočnost. Verjetno je naša praksa precej drugačna: obsodbe in izločanja, opravljanja in ožigosanja. Bog se nas usmili. Takrat zagotovo nismo v Njegovem imenu in ga ni med nami.