»Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16)

Premislim: Bog iz orodja našega samouničenja in ubijanja, naredi simbol življenja, odpuščanja in večne ljubezni. Navpičnica je On, vodoravnica pa smo mi in naši odnosi. Ene brez druge ni. Paradoks: Bog iz največjega zla, naredi največje dobro, nam v blagoslov in za veselje vseh.