15.12.2020 - Ne skrbi nas več zase


Tisti čas je govoril Jezus velikim duhovnikom in starešinam ljudstva: »Kaj se vam zdi? Neki človek je imel dva sina. Stopil je k prvemu in mu rekel: ›Sin, pojdi danes delat v moj vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Pojdem, gospod‹, pa ni šel. Stopil je pa k drugemu in rekel prav tako. Ta je odgovoril: ›Nočem‹, pozneje pa se je skesal in šel. Kateri teh dveh je spolnil očetovo voljo?« Pravijo: »Zadnji.« Jezus jim reče: »Resnično, povem vam, da pojdejo cestninarji in nečistnice v Božje kraljestvo prej ko vi. Kajti Janez vas je učil pot pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in nečistnice pa so mu verjeli; vi ste pa to videli in se tudi potlej niste pokesali, da bi mu verjeli.«(Mt 21,28-32)

Jezusa ne moremo sprejeti, če nismo ponižni, majhni, ubogi. Cerkev nas v tem času vztrajno vabi, da bi se tega zavedali in prosili Božjega Duha, da nas ozdravi v ponižnost, majhnost in nenavezanost na imetje, čast in oblast.

Jezus pride ponižen, majhen in ubog. Srečamo ga lahko samo, če smo na isti ravni kot on. Drugače ga letos ne bomo mogli srečati. Jezus namreč lahko reši samo tistega, ki prizna da potrebuje rešitev. Ne vem, če nam letošnja pandemija kaj pomaga pri teh držah. Zdi se mi, da Bog iz pandemije dela priložnost, da naše srce zahrepeni po preprostosti, po nenavezanosti na stvari (ali na ljudi, kakor da so stvari za mojo potrošnjo), in po svobodi o strahu in zaskrbljenosti zase in svoje življenje, ki mu ne moremo dodati niti trenutka, lahko ga pa podarjamo in tako postaja večno in dragoceno.

V berilu je izrečeno gorje, nečistemu in upornemu mestu, ki ni poslušalo in ni zaupalo Gospodu. Oholost nam preprečuje, da bi tudi v tem času prepoznali našo potrebo po odrešenju. Zato nas Gospod najprej želi osvoboditi oholosti. Ta med Njega in nas postavlja zid. Za tem zidom nas naša slepota zaduši in loči od sebe, bližnjih in Njega.

V dneh pred božičem je zato nujen klic: Postani majhen, ponižen in ubog! Le tako boš lahko zaklical: »Jezus, reši me!« Osvobodi me moje zlaganosti in prevare. Pretvarjam se, da sem to, kar nisem. Srečo iščem tam, kjer je ni mogoče najti. Hočem biti velik in izgubljam veličino in dostojanstvo, ki si mi ga ti podaril z rojstvom in s krstom. Nezavedno lažem samemu sebi, da bi se zavaroval pred breznom, ki se odpira v meni, ker verjamem lažem o tem kdo sem in kdo si ti. Posledično svojo vrednost iščem v prazni slavi, posedovanju, užitku in oblasti. A vse zaman.

Prepoznam se v prvem sinu iz evangeljske prilike. Ko si ga povabil, naj gre delat v tvoj vinograd, je pritrdil, potem pa ni šel. Hočem sodelovati z Božjo ljubeznijo, a me laž potegne v strah zase, v svoje sebične interese, v svojo komodnost, lenobo in užitke. Takoj pozabim na Očetovo ljubezen, ki me vabi v sodelovanje.

Gospod zaradi tega vsak dan potrebujem Kristusa, da me osvobodi lažnega in sebičnega jaza. Odpri moje srce, da sprejmem njegovo besedo, ki me osvobaja moje sebičnosti. Prepoznam se v velikih duhovnikih in starešinah ljudstva in te prosim, da mi daš srce cestninarja in nečistnic, ki so priznali svojo ujetost v lažni jaz in tebe prosili, da jih rešiš in ti si to storil. Tudi meni.

119 views0 comments

Recent Posts

See All