»Blagor tistemu, ki se ne spotakne nad menoj.« (Lk 7, 23)

Naša konkretna osebna in skupna zgodovina je prostor, kjer je Bog z nami. On iz te zgodovine dela svojo zgodovino občestva z nami. Mi smo njegova družina. Vse je za nas. Zato nas v prvem berilu roti: »Obrnite se k meni in dajte se rešiti, vsi kraji zemlje! Zakaj jaz sem Bog in nobeden drug. Pri sebi sem prisegel, iz mojih ust prihaja resnica, neprelomljiva beseda.« Ta beseda je Jezus Kristus, ki prihaja skromno in brez pompa in zunanjega blešča. Zato se nad njim se zlahka spotaknemo in ga zavrnemo. Tudi Janez Krstnik je moral sam presoditi in se odločiti zanj na podlagi znamenj, ki se vidijo in slišijo: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo, ubogim se oznanja blagovest. Bog tudi v najinem življenju deluje v skromnosti in s ponižnim usmiljenjem, po šibkosti oznanjene besede. Ta beseda postane Križani Mesija. Če sprejmem njegovo spotiko križa doživim blagor Božje in svoje resnice. Samo v Gospodu je rešenje in moč. Tudi današnja svetovna situacija me vabi v to resnico.