15.6.2021 - Velikodušnost

Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,43-48)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: Slišali ste, da je bilo rečeno: ›Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika.‹ Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih; zakaj on veleva svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Ali ne delajo tega tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.



Pavel govori o milosti, ki je bila dana cerkvam v Makedoniji. Ta milost je njihova velikodušnost in radodarnost. Verjetno pomislimo, da ni Bog tisti, ki je dal darove, ampak revni kristjani, ki so hoteli pomagati drugim kristjanom. Pavel pa pravi, da je ta velikodušnost, Božja milost, ki je bila dana tem, ki so iz svojega uboštva darovali za druge. Tako naj bi mi brali in razumeli vsako velikodušno in dobrohotno dejanje, ki ga storimo sami ali ga storijo drugi. Zakaj? Najprej zato, ker vse, kar lahko podarimo drugim, prejemamo od Boga. Bog nam daje možnost, da smo velikodušni in podarjamo naprej, kar je On podaril nam. Možnost podarjanja je Božja milost. Tudi veselje s katerim dajemo, je Božja milost. Drugi razlog je globlji: šele ko zastonjsko in z ljubeznijo podarjamo naprej, smo Božji dar šele zares sprejeli.

Božje ljubezni ni v meni, če vidim brata ali sestro v potrebi, pa zaprem svoje srce (prim. 1 Jn 3,17). Velikodušnost je nujen pogoj, da lahko Božja ljubezen ostane v nas in mi ostajamo v Božji ljubezni.

Velika milost, ki je bila dana makedonskim cerkvam, je prav ta: živeti v Božji ljubezni, sprejeti Božjo ljubezen. Božje ljubezni ne moremo sprejeti, če je ne podarjamo naprej. Kdor jo podarja naprej resnično živi v Božji ljubezni in jo vedno več prejema.

Takšen je smisel in pomen krščanske velikodušnosti: združenost z Božjo ljubeznijo je pogoj, da nam je Njegova ljubezen dana v vedno večji meri. O tej ljubezni govori Jezus v evangeliju: Oče daje vzhajati soncu nad hudobnimi in dobrimi, daje dež pravičnim in krivičnim. Takšno ljubezen nam nebeški Oče nenehno naklanja, da lahko odpiramo svoje srce do vsakega, ki je v potrebi po kruhu, po bratski besedi, po pomoči v veri v Gospodovo ljubezen.

48 views0 comments