Berilo iz pisma Hebrejcem (Heb 5,7-9)

Kristus je v dneh svojega življenja na zemlji daroval prošnje in molitve s silnimi klici in solzami Bogu, ki ga je mogel oteti smrti, in bil je uslišan zaradi bogovdanosti. Čeprav je bil Sin, se je iz tega, kar je trpel, učil pokorščine. Ko je dosegel popolnost, je postal za vse, ki so mu poslušni, začetnik večnega zveličanja.

Naš svet zelo zelo potrebuje sočutje. Današnji praznik je zgled in povabilo resničnega in globokega sočutja. Marija trpi za Jezusa, trpi pa tudi skupaj z Njim. Kristusovo trpljenje je udeleženost pri celotni bolečini človeštva. V pismu Hebrejcem nas bogoslužje povabi v premišljevanje tega, kar je Kristus doživljal v svojem trpljenju. Njegovo trpljenje se je vtisnilo v materinsko Marijino srce. Skupaj z njim je hrepenela po sinovi rešitvi. Oba skupaj sta zaupala Očetovi volji. Marijino sočutje je resnično in pravo, ker je Sinovo trpljenje vzela nase. Poslušnost Očetu je resnična zmaga nad trpljenjem. Naše sočutje je običajno zelo površinsko in ne temelji na veri, kakor Marijino. V trpljenju drugega zlahka vidimo Božjo voljo, a ne trpimo s trpečim. Prosimo Marijo, da nam pomaga živeti obe razsežnosti resničnega sočutja: hrepenenje, da trpeči premagajo trpljenje in so ga rešeni, hkrati pa globoko poslušnost Božji volji, ki je vedno volja ljubezni in življenja za vse.