top of page

15. nedelja med letom, 12.7.2020, Rim 8,18-23; Mt 13,1-23 ali 13, 1- 9

K vsakemu, ki posluša besedo kraljestva in je ne razume, pride zlodej in mu ugrabi, kar je vsejano v njegovo srce. Ta človek je tisti, ki je vsejan ob poti. Na kamnita tla pa je vsejan tisti, ki posluša besedo in jo takoj z veseljem sprejme, a nima v sebi korenine, ampak je nestanoviten. Ko nastane zaradi besede stiska ali preganjanje, se takoj pohujša. Med trnje vsejan pa je tisti, ki posluša besedo, toda posvetna skrb in zapeljivost bogastva zadušita besedo in postane nerodovitna. V dobro zemljo vsejan pa je tisti, ki posluša besedo in jo tudi doume. Ta zares obrodi in daje sad: eden stotérnega, drugi šestdesetérnega in spet drugi tridesetérnega.«


Kar v treh prihodnjih nedeljah bova lahko prisluhnila prilikam, po katerih nama Jezus spregovori o tem, kako Bog Oče gleda na nas in kakšen odnos ima do nas. Danes naredi to s priliko o sejalcu, ki se čudno obnaša. Ali se ti zdi, da bi šel dober kmet sejat seme na skale ali med trnje? Nikakor. Noben kmet ni tako neumen, da bi sejal na zemljo, ki ne more obroditi sadu. V resnici niti dobra zemlja nikdar ne obrodi trideseternega sadu, kaj šele stoternega. Prilika torej ne govori o kmetijstvu in o zemlji. Da jo bova laže razumela, si oglejva nekaj podrobnosti.

V njej lahko seme in sejalca med seboj zamenjamo. Bog je tisti, ki seje, a je hkrati tisti, ki je vsajen v srca. Jezus je sejalec, ker govori, hkrati pa je seme – Beseda, ki je vsajena in sprejeta v najinem srcu.

Iz tega lahko skleneva dvoje. Najprej to, da je Bog navzoč v vsakem svojem daru za naju. Zato se za vsako Božjo besedo, ki nama je oznanjena in jo slišiva, vedno skriva Božje hrepenenje in povabilo, da bi midva sprejela njega.

V Svetem pismu se takšno Božje povabilo imenuje zaveza. Smisel prilike o sejalcu lahko razumeva le znotraj Božje zaveze. Po preroku naju Bog vabi: »O vsi, ki ste žejni, pridite k vodi, in vi, ki nimate denarja, pridite, kupite in jejte! Nagnite svoje uho in pridite k meni, poslušajte in bo živela vaša duša. Vcepil vam bom večno zavezo« (Iz 55,1.3).

V priliki sejalec velikodušno seje ne glede na vrsto zemljišča. Semena se ne boji metati stran. S tem nama hoče Jezus povedati in pokazati, da Bog vedno in v vseh okoliščinah hrepeni po spreobrnjenju tvojega in mojega srca. Če je morda najino srce zdaj kakor skala in trnje, lahko v moči semena Božje besede, ki skriva v sebi neskončno moč, še vedno postane plodna zemlja. Moč semena ni odvisna od tega, kakšna je zemlja tvojega ali mojega srca. Tako velika je, da lahko obrodi stoteren sad. Bog namreč z vso svojo močjo želi izpolniti in je v Kristusu že izpolnil najgloblje hrepenenje tvojega in mojega srca (prim. Mt 19,29).

Druga resnica pa je: če poslušava Besedo in jo sprejmeva, bova vedno obrodila sad. Dobre zemlje, ki sprejme seme in obrodi sad, je več vrst in obrodi različne količine sadov. Izročilo Cerkve pravi, da Božjo besedo sprejema in obrodi njen sad tisti, ki uporablja svoje dobrine tako, da išče Božje kraljestvo. Še bolj jo sprejema in še več sadu obrodi tisti, ki zaradi Božjega kraljestva svoje dobrine zapusti. Tak lahko tudi sredi tegob in preganjanja živi v veselju. Ni več navezan na darove, ampak na Darovalca. Stopnjevanje sadov, ki jih obrodi zemlja najinega srca, je odvisno od jakosti in moči veselja, ki ga doživljava ob odkritju Jezusa Kristusa. To veselje je začetek in korenina novega človeštva. Nova človeka sva, ko lahko zaradi veselja nad njim z Jezusom deliva njegovo življenje. On blagruje najine oči, ki ga vidijo, in najino pamet, če izhaja iz vere vanj. Blagor je prav v odprtosti Jezusu. Ta odprtost je posledica Očetove dobrotljivosti in je človek ne more pripisati sam sebi. Svoje srce lahko odpreva, ker ga Oče sprejema, spoštuje in ceni v našem najglobljem hrepenenju. Odprtost Jezusu nama omogoča odprtost do sveta, na katerega lahko gledava z Božjimi očmi. Če pa svoje srce pred Jezusom in njegovo besedo zapreva, bova zaprla srce tudi pred Bogom, svetom in samim seboj. Nič več ne bova dojemala skrivnostne povezanosti vseh treh. Še sreča, da se Bog ne utrudi in naju nenehno priteguje, da bi se odprla Jezusovemu oznanilu Božjega kraljestva.

16 views0 comments