Iz svetega evangelija po Marku (2,13-17)

Tisti čas je Jezus spet šel k jezeru. Vse ljudstvo je prihajalo k njemu in jih je učil. Mimo gredoč je zagledal Levija, Alfejevega sina, ko je sedel pri mitnici, in mu rekel: »Hodi za menoj!« In vstal je ter šel za njim.

Ko je bil pa Jezus v njegovi hiši pri mizi, je z njim in njegovimi učenci obedovalo mnogo cestninarjev in grešnikov, kajti mnogo jih je bilo, ki so hodili za njim.

Ko so pismouki izmed farizejev videli, da jé z grešniki in cestninarji, so govorili njegovim učencem: »Kako da jé s cestninarji in grešniki?« Ko Jezus to sliši, jim reče: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Danes nas Božja beseda postavi pred dva vidika Jezusove osebe, ki sta temelj našega upanja. Po eni strani njegova avtoriteta in po drugi njegovo usmiljenje. Njegova avtoriteta je velika: on je vrhovni veliki duhovnik, ki je prišel iz nebes; njegova beseda je dvorezni meč, ki preiskuje čutenja in misli srca. V moči te avtoritete govori množici in vabi: Hodi za menoj! Človek takoj vstane in gre za njim. Njegova avtoriteta je še očitnejša po vstajenju: veliki duhovnik je Božji Sin, na božji desnici.

Ogromna avtoriteta, ki jo ima, pa ga ne razčloveči in ne naredi trdega. Ostane usmiljen in z nami deli naše bolezni. Sprejema grešnike, je z njimi. Tako domač odnos ima z njimi, da ga farizeji in pismouki pohujšani kritizirajo. Svojo avtoriteto postavi v službo grešnikov. Na kritike odgovarja: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Farizeji njegovega usmiljenja ne sprejmejo, ker ne čutijo, da bi ga potrebovali. Kristjani ga poznamo kot usmiljeno avtoriteto. Zato smo veseli in je vir našega miru. Vemo, da se vedno lahko s polnim zaupanjem približamo njegovi milosti, sprejmemo usmiljenje in potrebno pomoč.

O tem pričuje dar njegove Matere, milosti polne, pribežališče grešnikov, tolažnice žalostnih in najpopolnejši človeški izraz Njegovega usmiljenja. Ona, mati usmiljenja, nam pomaga odkriti Božje obličje, ki se ošabnim upira, ponižnim pa daje milost. Z veseljem, ponižno in zaupljivo sprejmimo njegovo razodevanje.