Tisti čas je Janez Krstnik poklical dva izmed svojih učencev ter ju poslal h Gospodu vprašat: »Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?« Moža sta prišla k njemu in rekla: »Janez Krstnik naju je k tebi poslal vprašat: ›Ali si ti, kateri mora priti, ali naj drugega čakamo?‹« Prav tisti čas jih je bil Jezus mnogo ozdravil od bolezni in nadlog in hudih duhov in je mnogim slepim podaril vid. Odgovoril jima je: »Pojdita in sporočita Janezu, kar sta videla in slišala: slepi spregledujejo, hromi hodijo, gobavi se očiščujejo, gluhi dobivajo sluh, mrtvi se obujajo, ubogim se oznanja blagovest; in blagor tistemu, ki se nad menoj ne spotakne.«(Lk 7,18-23)

Rosite ga, nebesa, od zgoraj. Tako prerok Izaija izraža hrepenenje človeštva po izhodu iz začaranega kroga rojevanja in umiranja, strahu zase in vojne. Če Bog ne poseže, nam ni pomoči. Nihče ne more sam izmotati iz tega začaranega kroga, pa lahko še tako filozofira.

Božji poseg ni opisan kot spektakularen boj proti sovražnikom, ampak s podobo rose, s skrivnostjo blagodejnega dežja, ki oplaja zemljo. Kako preprosta in čudovita podoba za skrivnost učlovečenja, ki ni bilo prav nič spektakularno, nasilno, glasno ali vsem na očeh.

Učlovečenje se je uresničilo na zelo diskreten način v senci Svetega Duha. Marijo je obsenčila moč Najvišjega (Lk 1,35).

Takšnemu Božjemu posegu z naše strani lahko ustreza le iskrena razpoložljivost, ki se odpre, kakor zemlja dežju. Zemlja se je odprla, ko je Marija privolila v Božjo ponudbo: »Glej, služabnica sem Gospodova, naj se mi zgodi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Srečanje med nebeško roso in zemljo se mora uresničiti tudi v tvojem in mojem srcu, v našem življenju.

Prosimo, da bi sprejeli Jezusa, kot dobra zemlja. Najboljše je prositi Marijo, ki je to znala in še vedno zna.

Vse nam je podarjeno. Le odgovoriti moramo. Spremeniti svoje zgrešeno mišljenje in zaupljivo ter velikodušno sprejeti Božjo ponudbo in njegovo misel.

Bog ni ustvaril zemlje za vojne in uničevanje, ampak za prebivanje in sodelovanje z Njegovo ljubeznijo do nas in vsega kar je ustvaril za nas. Da bi mi to dojeli, je poslal svojega Sina, ki je prebival z nami kot človek (Jn 1,14).

Mi smo iz zemlje naredili bojno polje med brati, On iz zemlje dela bratsko gostijo v Očetovi ljubezni. Zahvaljujoč njemu lahko spregledamo resnico o Bogu, o sebi in o stvarstvu. Nič več nam ni treba živeti v slepoti, gluhosti, hromosti, gobavosti in smrti.

Dobra novica je oznanjena. Resnica je podarjena. Ni nam treba čakati drugega, On je pot, resnica in življenje. Pokazal nam je, da je Bog družina ljubečih odnosov, oseb, ki se druga drugi podarjajo in vse uporabljajo za to podarjanje.

Z učlovečenjem naj je Jezus pokazal kdo je Ljubezen in kako prebuja življenje in ga vrača tudi tja, kjer ga mi uničujemo. Ljubezen je šla do konca. Vabi nas vase in nas objema takšne kot smo, kot bratomorne posameznike, da postajamo bratje in sestre, ki zajemamo iz Očetove ljubezni, ki nam jo je Sin izročil kot Svetega Duha, Duha življenja.