Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,1-15)

Tisti čas je odšel Jezus na ono stran Galilejskega, to je Tiberijskega morja. Šla je pa za njim velika množica, ker so videli čudeže, ki jih je delal nad bolniki. Jezus je šel na goro in tam sedel s svojimi učenci. Bila je pa blizu velika noč, judovski praznik.

Ko tedaj Jezus povzdigne oči in vidi, da prihaja k njemu velika množica, reče Filipu: »Kje naj kupimo kruha, da bi ti jedli?« To je pa rekel, ker ga je skušal, saj je sam vedel, kaj bo storil. Filip mu odgovori: »Za dvesto denarjev kruha bi jim ne bilo zadosti, da bi vsak le kaj malega dobil.« Eden izmed njegovih učencev, Andrej, brat Simona Petra, mu reče: »Tukaj je deček, ki ima pet ječmenovih hlebov in dve ribi, a kaj je to za toliko ljudi?« Jezus pravi: »Velite ljudem sesti.« Bilo pa je mnogo trave na onem kraju. Posedli so torej možje, kakih pet tisoč po številu.

Tedaj je Jezus vzel hlebe, se zahvalil in jih razdelil med sedeče; prav tako tudi rib, kolikor so hoteli. Ko so se pa nasitili, je rekel svojim učencem: »Poberite kosce, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.« Pobrali so torej in napolnili dvanajst košar s kosci, ki so od petih ječmenovih hlebov ostali njim, ki so jedli. Ko so torej ljudje videli čudež, ki ga je storil, so govorili: »Ta je zares prerok, ki mora priti na svet.« Ker je tedaj Jezus spoznal, da hočejo priti in ga po sili vzeti, da bi ga postavili za kralja, se je spet sam umaknil na goro.

Vsaka evangeljska pripoved je zapisana zato, da bi jo brali po Jezusovem vstajenju. Določeni odlomki pa še posebej.

Današnji odlomek pomnožitve kruha je Cerkev izbrala v velikonočnem času, da bi se zavedali tega, kar nam Vstali Kristus podarja.

Tisti, ki nam podarja živi kruh je Vstali Kristus. On je živi kruh, ki lahko nahrani vse, ki verujejo vanj. Janez evangelist je imel nedvomno v mislih povezavo med čudežem pomnožitve kruha in evharistijo. V mislih je imel Jezusovo smrt ob veliki noči, ki je bila zelo blizu. Ob koncu odlomka je še bolj očitno, da namiguje na Jezusovo smrt in vstajenje. Potem, ko ga nasičena množica hoče postaviti za kralja, Jezus tega ne sprejme, ampak se sam umakne na goro. S tem Janez neposredno spregovori o Jezusovem trpljenju. Njega je množica obsodila na smrt, ker ni zadovoljil naših sanj po sreči in politični veličini naroda. Ker ni hotel postati Judovski kralj, so ga Judje zavrgli.

On ni hotel biti zemeljski kralj, ampak resnični pastir vseh ljudi. Zaradi tega se je umaknil na goro. Janez ima v mislih Jezusa, ki mora biti povzdignjen z zemlje, da bo vse pritegnil k sebi. Povzdignjenje se uresniči preko križa. Začne se na križu, nadaljuje pa z vstajenjem in vnebohodom. Jezus se preko križa vrne k Očetu.

Pomnožitev kruha je zato podoba vsega, kar bo Jezus uresničil s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem. Tudi Filipovo vprašanje Jezusu (»Kje naj kupimo kruha, da bodo lahko jedli?«) dobi odgovor v Jezusovem trpljenju in vstajenju. Tam Jezus podari svoje telo za nas in za nas prelije svojo kri. On tako postane kruh, ki hrani vsa srca. Prav na to namiguje evangeljski odlomek.

Zahvalimo se Vstalemu Gospodu, da je preko svoje žrtve postal naša hrana in z vero sprejmimo njegov dar. Vera je v tem, da se pustimo nahraniti z Njegovim kruhom, ki nam omogoča vstopiti v občestvo z Bogom (On v nas, mi v njem, vsi v vseh, vsi za vse). Vsi ki se hranimo z Živim kruhom smo eno in nam daje resnično življenje, osebno življenje, dar, ki ga lahko podarjamo naprej in tako raste v neskončnost, da bi zajel vse ljudi vseh časov.