»Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20,27)

Tomaž tudi za nas izpove globoko vero v Vstalega, ker je videl rane na njegovih rokah. Za Tomaža je ta ranjen človek Bog, ker je podaril samega sebe. Vstali nosi rane podarjanja samega sebe. Tomaž v srcu dojame in z globoko vero pogumno izreče besede, ki tudi nas ozdravljajo, da postajamo osebe: »Moj Gospod in moj Bog!« V moči te vere lahko v svojem srcu prelomimo z nepravičnostjo, hudobijo, sebičnostjo, pokvarjenostjo. Vstali nam daje svoj dih, da lahko živimo kot Božji sogovorniki in sodelavci. Lahko živimo po Božje, po Kristusovo: podarjamo sebe in odpuščamo. Lahko živimo novo zapoved usmiljenja v dejanjih: sprejemamo Očetovo ljubezen in jo delimo drug z drugim. To je novo in prerojeno življenje, ki nam je podarjeno v Vstalem, če ga hočemo in želimo sprejeti. To je nova človeškost, takšna kot jo je živel Kristus in jo podarja tudi nam. Vsak dan imamo novo priložnost, da zajamemo iz nje. Svoje življenje lahko v zahvaljevanju živimo kot dar in odpuščanje, usmiljenje do sebe in bližnjih. Novo stvarstvo živimo v in iz evharistije: Sveti Duh oživi kruh in vino, da se mi lahko hranimo s Kristusovo človeškostjo in pijemo njegovo življenje (kri).