Iz svetega evangelija po Luku (Lk 7,36-50)

Ko je pa to videl farizej, ki ga je povabil, je rekel sam pri sebi: »Ko bi bil on prerok, bi vedel, kdo in kakšna je ženska, ki se ga dotika: da je grešnica.« Jezus pa se je oglasil in mu rekel: »Simon, imam ti nekaj povedati.« On pravi: »Učenik, povej!« »Dva dolžnika je imel neki upnik; eden mu je bil dolžan petsto denarjev, drugi pa petdeset. Ker nista mogla plačati, je obema odpustil. Kateri ga bo torej bolj ljubil?« Simon je odgovoril: »Menim, da tisti, kateremu je več odpustil.« On mu je pa rekel: »Prav si sodil.«… Zato ti povem: Odpuščeni so njeni mnogi grehi, ker je mnogo ljubila; komur se pa malo odpusti, malo ljubi.« Njej pa je rekel: »Odpuščeni so tvoji grehi… Rekel je pa ženi: »Tvoja vera te je rešila, pojdi v miru!«

Naj usmerim vašo pozornost na zelo pomemben vidik evangelija, ki ga običajno spregledamo: Božja ljubezen je vedno pred vsem kar mi lahko storimo.

Farizej je poln samega sebe, ne prepozna in ne prizna Gospodovih darov. Prepričan je, da on sam Bogu nekaj daje, za kar bi mu moral biti Bog upravičeno hvaležen in zanj imeti posebne privilegije. Farizej ne ljubi Boga.

Grešnica pa se zaveda, da je veliko prejela, kajti njen dolg je bil velik. Ker ji je Gospod odpustil je lahko močno ljubila. Kdo bolj ljubi? Tisti, ki mu je Gospod več odpustil. To pa ne pomeni, da je grešnica prejela odpuščanje za svoje mnoge grehe zato, ker je mnogo ljubila. Ravno obratno. Njena ljubezen je znamenje, da je sprejela veliki dar Boga, njega samega, ki se podari v odpuščanju.

Farizej se je pohujšal nad Jezusom, ker ni upošteval, da je ženska grešnica in ne bi smel pustiti, da se ga dotika, niti obračati se ne bi smel k njej. A Jezus v njej ni prepoznal zgolj neke grešnice, ampak je prepoznal v njej odpuščeno grešnico, ker je opazil njeno veliko ljubezen.

Božje odpuščanje je vedno prvo. Omogoča nam dojeti njegovo neskončno ljubezen in v odgovor prebudi našo ljubezen. Komur pa se malo odpusti, malo ljubi. S tem potrdi prvo trditev. Nismo mi tisti, ki prvi ljubimo, ampak Bog.

Naša prva dolžnost je Njegovo ljubezen prepoznati in priznati v vseh darovih, ki nam jih podarja, v vsem kar nam vedno znova odpušča. To je pogoj za našo ljubezen.

V nasprotnem primeru smo kakor farizej, ki je prepričan, da on sam daje Bogu. Zato ne vidi njegove ljubezni in ga končno tudi ne ljubi.

Prosimo za milost, da bi znali prepoznati, da je Njegova velikodušna ljubezen do nas prva. Ničesar ne moremo dati Bogu, če prej tega od njega nismo sprejeli. Resnična krščanska ljubezen do Boga je vedno hvaležna, ker je vse prejela.

Povabim vas, če želite, da danes molimo za svoje duhovnike, da bi nam s svojo službo pomagali živeti milost krsta in krščanske poklicanosti sodelovanja z Božjo ljubeznijo.