Iz svetega evangelija po Marku (Mr 10,35-45)

Tisti čas sta Zebedìjeva sinova Jakob in Janez stopila k Jezusu in mu rekla: »Učitelj, želiva, da nama storiš, kar te bova prosila.« Rekel jima je: »Kaj hočeta, da vama storim?« Rekla sta mu: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici.« Jezus jima je dejal: »Ne vesta, kaj prosita. Ali moreta piti kelih, ki ga jaz pijem, ali biti krščena s krstom, s katerim sem jaz krščen?« Rekla sta mu: »Moreva.« In Jezus jima je dejal: »Kelih, ki ga jaz pijem, bosta pila, in s krstom, s katerim sem jaz krščen, bosta krščena; dati, kdo bo sedél na moji desnici ali levici, pa ni moja stvar, ampak bo dano tistim, ki jim je to pripravljeno.«

Jezus tebe in mene sprašuje: "Kaj hočeta, da vama storim?" Kot Jakob in Janez, oba slepa za Božjo ljubezen, prosiva za nasprotno od tistega, kar nama Jezus hoče dati.

Najin pogovor z Jezusom je poln nesporazumov in samogovorov. Kot da sva gluha.

Kristusa si predstavljava po svojih željah. A Kristus ni tak, kot si ga ti in jaz predstavljava po svojih lastnih pričakovanjih. Rajši imava svojo predstavo o Njem, kakor pa to, kar sam pravi da je in kakšna je njegova pot.

Vanj projicirava svojo željo po zunanji moči nad naravo, ljudmi in življenjem. Iz lastnih želja, ki temeljijo na strahu, delava nekaj absolutnega. Svojega malika lahko imenujeva Jupiter, Jahve, Jezus, Stalin, Hitler, užitek, blaginja, proizvodnja, čista energija, brezvirusna družba, znanost. V vsakem primeru hočeva takšnega Boga, ki bo potešil najina lastna poželenja in sebična pričakovanja.

Bog pa v Jezusu pokaže kdo resnično je in nas s tem globoko razočara in odbije. Razočara verne in neverne. Oboji ga zavračamo takšnega, kot se je sam predstavil: križan, nemočen, ponižen, nenasilen, umorjen, a vstali iz smrti. Danes ga zavračamo bolj kakor kadarkoli prej, vsaj moji omejeni pameti se tako zdi.

Po vsaki Jezusovi napovedi trpljenja, ki ga povzroča naša, moja sebičnost, je odziv učencev še slabši. Prepiramo se z Bogom, ne razumemo in molčimo, prepiramo se o svoji namišljeni veličini v primerjavi z drugimi.

Jakob in Janez sta najljubša učenca, pa Jezusa ne poslušata, še manj pa upoštevata to, kar On hoče. Na vsak način hočeta, da Jezus izpolni njuno voljo. Vero postavita na glavo. Hočeta, da je Jezus garant za njune manije vsemogočnosti na zemlji.

Ali ne prosim tudi sam (in vsi verni) neštetokrat prav za lastne gotovosti in za uveljavitev lastnih prepričanj?

Jezus vzgaja naše hrepenenje, da bi prosili in iskali to, kar nam Bog hoče dati.

Jezus pokaže, da Bog tako hrepeni po nas, da postane naš suženj in zadnji med vsemi. Mi pa si slavo predstavljamo in hrepenimo po posvetni oblasti, preoblečeni v dobre namene. Jezus pokaže, da je bistvo Boga ljubezen in ne hlepenje po lastni slavi.

Kristjani imamo isti greh kot ves svet. Hudo je edino to, če ga ne priznamo. Če ga ne priznamo, ostanemo v grehu, v temi, v samovšečnosti in svojih utvarah. Hočemo biti prvi in ustvarjamo razdor ter se povezujemo drug proti drugemu na podlagi sebičnih interesov.

Mi prosimo nekaj, kar nam On ne namerava dati, ker nas ljubi. Bog ne more biti izvrševalec mojih načrtov. Naučiti se moram prositi, da bi izpolnjeval to kar on hoče in želi, ker je to res dobro zame in za vse, ki so z menoj na življenjski poti. Uči me prositi to, kar je všeč njemu, ne meni. Skozi ves evangelij vzgaja moje želje, da bi prosil in hotel po Božje, ne po svoje. On izpolnjuje svoje obljube, ne mojih sebičnih pričakovanj. Ta me zapirajo v zlo, Njegove obljube pa me zla osvobajajo.

Zlo je to, da Boga ne poznam in si domišljam, da sem kakor On, ko sledim svoji samovolji in sebičnosti. Moje napihovanje je prazna slava, prazna teža. Njegova slava pa je križanje in osvoboditev mojih utvar. Na njegovi desni in levi bosta ustoličena hudodelca, ki sta brata vseh nas. Jezusova slava je njegova nezaslišana smrt. Učenca zagotovo ne prosita, da bi mu bila pridružena v takšni smrti. Jezus jima napove mučeništvo, ne more pa jima podeljevati privilegijev in oblasti. Hoče jima podariti sinovsko/hčerinsko ponižnost.

Zaradi častiželjnosti se vsi jezimo drug na drugega in uporabljamo drug drugega kot sužnje za dosego lastne prazne slave. Postajamo ubogi na glavo postavljeni ljudje, ki si domišljajo, da stojijo pokonci. Jezus si želi za nas prave veličine in želi, da bi zanjo prosili: služenje v ljubezni, ki je v dejanjih, ne le v besedah. Služim, ko spodbujam dobro drugega. Moje delo pripada drugemu.

Resnično svoboden sem, ko v moči Njegovega Duha služim, kajti podoben sem Kristusu, ki pripada Očetu in nam.