»Tedaj je stekla in prišla k Simonu Petru in k drugemu učencu, ki mu je bil Jezus prijatelj, ter jima rekla: »Gospoda so vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« Peter in oni drugi učenec sta šla ven in se odpravila h grobu« (Jn 20,2-3)

Le ljubezen lahko vidi resnico. Vstalega vidim, če zrem z ljubeznijo. Ljubezen je edina, ki premaga smrt. Tega Marija Magdalena še ni dojela, zato pove učencem, da so Jezusa ukradli iz groba. Tako nepojmljivo in neverjetno je vstajenje tudi za nas.

Peter je prvi zato, ker je prvi okusil Gospodovo zvestobo v svoji nezvestobi zatajitve. Janez je drugačen. Glavo je položil na prebodeno Jezusovo stran. Evangelist ga imenuje prijatelj, učenec, ki ga je imel Jezus rad. Jezusov prijatelj je tisti, ki ljubi druge tako, kakor nas Jezus ljubi (=podari svoje življenje). V tem je Jezusova zapoved. Če ljubim druge (=jim podarjam svoj čas in moči), lahko tudi jaz srečam in verujem v Vstalega. Tudi jaz sem z ljubeznijo do drugih prešel iz smrti v življenje.

Magdalena je prepričana, da so Gospoda vzeli iz groba. Ne reče, da so vzeli njegovo telo, ampak Njega. Gospoda ni mogoče vzeti iz groba, ker je on za vedno odstranil kamen iz groba in šel naprej. Grob ni prostor, kjer kdorkoli ostane, je le prehod. Lazarja so položili v grob in Jezus ga je poklical iz groba. Smrt ni več cilj našega življenja. Smrt ni več neuspeh vsega tega, kar v življenju delamo, ljubimo, ustvarjamo in počnemo. Gospod ni več v grobu. Magdalena pove, da ga niso iz groba vezli učenci, ampak njegovi nasprotniki. Vidimo, da niti prijatelji niti sovražniki ne razumejo, kaj se je zgodilo. To lahko razumemo le, če poznamo pisma in Božjo moč.

Magdalena je apostolka apostolov in jim oznani prazen grob. Peter in Janez zato skupaj tečeta h grobu. Janez je hitrejši, začne verovati in vidi Vstalega. Ker je prijatelj, ki ljubi, kakor je ljubljen, prehiti prvega, ki je sprejel Jezusovo zvestobo v svoji nezvestobi, Petra. Ljubezen, ki vodi srce je vedno prva in hitrejša. Janez v grobu in povojih prepozna poročno posteljo, ki jo je Ženin pripravil za vsakega izmed nas, ki bomo prišli v grob. V grobu ne bomo srečali niča, ampak se bomo v polnosti združili z Gospodom življenja. Smrt, absolutna meja, ni več konec, ampak dokončna združenost in povezanost z Njim in med seboj. On nas namreč absolutno ljubi, nam daje sebe in svoje življenje za vedno. Peter sledi Janezu, ki ljubi in je tudi on postopno vpeljan v Jezusovo skrivnost: strastno ljubezen Boga do nas.

Zagrinjalo smrti zagrinja vse ljudi vseh časov, kultur in barv. Jezus to zagrinjalo (prtič, ki je bil na njegovi glavi) sname s svojega in našega obličja. V njegove telesu vidimo veličastvo Boga, ki je Jaz sem. Iz povojev se širi dišava Vstajenja.

Janez veruje v Vstalega, čeprav ga ni videl. On je prvi izmed nas, ki verujemo, tudi če nismo videli. Janez gleda s srcem. Njegova ljubezen je začetek vere, ki daje življenje. Vidi znamenja in veruje. Tako tudi mi verujemo po pričevanju tistih, ki so ga videli in se ga dotaknili, kakor Magdalena in vsi ostali s Tomažem vred. Mi verujemo po njihovem pričevanju.

Če ne verujem ostane prazen grob zame nerešena uganka. Vsi ekstremni bogataši naših časov se najbolj in z vsemi silami borijo, da bi odpravili smrt in jo zato nenehno in vedno bolj množično povzročajo drugim (vsaj od Napoleona dalje). Pohlep (=obupen strah zase) jih slepi, da ne morejo sprejeti, da je smrt že odpravljena in je postala dokončno srečanje z Očetom življenja. Njemu smo sinovi in hčere, njegova družina in iz tega lahko živimo le, če verujemo. Drugače pa smo si tekmeci in drug drugemu potrošno blago (Kajn in Abel), kar dokazujejo pohlepne vojne in tudi nora sla po popolnem nadzoru vseh s pomočjo plandemije, ki smo ji bili in ji bomo verjetno še priča.

Ob srečanju z Vstalim pa tudi sami preidemo v novo življenje v ljubezni. Svoje življenje lahko podarimo, ker ga ne moremo izgubiti. Ni nam ga treba reševati, ker je že rešeno, ljubljeno in ozdravljeno smrti in vsega zla, ki se dogaja pred smrtjo. Veselimo se. Veselje velike noči iz vsega srca želim vsem, ki to berete. Zahvaljujmo se skupaj Jezusu, da je iz vsake smrti naredil prostor dokončnega in večnega srečanja z Življenjem: Očetova strastna ljubezen do nas.