V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

Ljubljeni bratje in sestre, nahajamo se v svetem in trepetajočem premoru med Gospodovim vnebohodom in obljubljenim prihodom Svetega Duha. Danes z apostoli in Marijo vstopam v gornjo izbo, v tisti prostor notranje tišine in enodušne molitve (Apd 1,14), kjer se človeško pričakovanje sreča z božjo obljubo. To je čas, ko se srce pripravlja, da postane kelih, pripravljen sprejeti ogenj Tolažnika.

V evangeliju po Janezu odmeva Kristusova velikoduhovniška molitev: »Oče, prišla je ura, poveličaj svojega Sina, da tvoj Sin poveliča tebe.« (Jn 17,1). To poveličanje ni zemeljska slava, temveč razodetje ljubezni, ki gre do konca, skozi križ v vstajenje. Sveti Duh je tisti nevidni tkalec, ki to Kristusovo poveličanje prenaša v moje kosti in v moje vsakdanje odločitve. On je tisti, ki v meni ustvarja prostor, kjer biva Večnost.

Apostol Peter nas v drugem berilu vabi k paradoksalni radosti: »kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo.« (1 Pt 4,13). To je mogoče le v moči Svetega Duha, ki preobraža naravni strah pred bolečino v nadnaravno izkušnjo božje bližine. Ko trpim kot kristjan, na meni počiva Duh slave, ki je Duh Božji. To ni mazohistično iskanje trpljenja, temveč velikonočna drža, ki ve, da nobena tema nima zadnje besede, ker je grob prazen.

Evharistija je tista »gornja izba«, v kateri nenehno živim iz velike noči. Pri vsaki Božanski liturgiji se čas ustavi in nebo poljubi zemljo. Ko prejemam Kristusovo telo, ne jem le spomina, temveč se potapljam v prostorje vstajenja. V evharistiji moje življenje preneha biti osamljeno iskanje smisla in postane del Kristusovega »mi« (Jn 17,11).

Tu, pred kelihom, vse moje osebne stiske in vse slovenske razdeljenosti izgubijo svojo uničujočo moč. Evharistija je laboratorij Svetega Duha, kjer se tisto, kar je bilo v mojem življenju razbito in ranjeno, ponovno sestavlja v celoto. V tem sveto-skrivnostnem prostoru vstajenje ni le obljuba za prihodnost, temveč utripajoča sedanjost, ki me opremlja za odhod nazaj v svet.

Moč Svetega Duha, ki oživlja, se danes v Sloveniji razodeva tam, kjer sredi utrujenosti in cinizma vzklije neuničljivo upanje.

Prepoznavam moč vstajenja v tistem slovenskem moškem ali ženski, ki se sredi osebne puščave – morda v boju z odvisnostjo, depresijo ali občutkom popolne nekoristnosti – odloči za še en korak proti Luči. Primer novega življenja je človek, ki po letih molka in zamer v družini, sredi splošnega razkroja odnosov, prvi ponudi roko sprave. Ko nekdo v moči Tolažnika premaga svoj ponos in prizna svojo krhkost, takrat v njem vstaja Kristus. To je notranji vnebohod – dvig nad blato lastnega ega v svobodo božjega otroka.

V naših trenutnih družbenih razmerah, kjer so polarizacija, draginja in negotovost glede prihodnosti postali težko breme, se vstajenje dogaja v tihi solidarnosti. Vstajenje utripa v tistih skupnostih, kjer ljudje sredi političnih manipulacij in sejanja strahu ohranijo treznost duha (nepsis) in blagost. Ko se v Sloveniji danes nekdo namesto za sovražni govor na družbenih omrežjih odloči za prostovoljno delo v ljudski kuhinji ali za pomoč osamljenemu sosedu, s tem uresničuje Kristusovo molitev: »Da bi bili eno.« To je politika Svetega Duha, ki namesto zidov gradi mostove upanja sredi preizkušenj običajnih ljudi.

Gospod pravi: »Večno življenje pa je v tem, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga.« (Jn 17,3). To spoznanje ni v knjigah, temveč v izkušnji ljubljenosti. V tem velikonočnem času, ko zremo v odprto nebo, moje srce kliče po prihodu Duha.

Naj bo naša slovenska dežela prostor, kjer gornja izba ne ostane zaprta, temveč kjer iz nje stopamo prenovljeni, pripravljeni pričevati, da je Kristus zares vstal in da je vsak človek poklican v svetlobo poveličanja. V evharistiji prejemam hrano za to romanje in moč, da sredi vseh preizkušenj ohranjam obraz, ki žari od velikonočnega jutra.

Kristus je vstal! Resnično je vstal! Slava tebi, Gospod, ki nam pošiljaš Tolažnika! Amen.