Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 6,7-15)

Tisti čas je rekel Jezus svojim učencem: »Pri molitvi ne blebetajte kakor pogani; mislijo namreč, da bodo uslišani zaradi svojih mnogih besed. Ne postanite jim podobni, vaš Oče namreč ve, kaj potrebujete, preden ga prosite. Takole torej molíte: Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime; pridi tvoje kraljestvo; zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo; temveč reši nas hudega.

Če namreč odpustite ljudem njih pogreške, bo tudi vaš nebeški Oče vam odpustil. Če pa ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče vam ne bo odpustil vaših grehov.«

Jezus nas vabi, da se spreobrnemo glede svoje molitve. Pravi nam, naj ne bomo kakor pogani, ki so prepričani, da so v molitvi najpomembnejše njihove lastne besede. V resnici je najpomembnejše Božje delovanje. Gre za preprost zelo globok odnos z Bogom, ki je ljubezen. Niso važne besede, niso pomembne misli. Molitev ni boljša takrat, kadar smo uspeli ustvariti red v svojih lastnih mislih in smo sami sebi všeč. Pomembno ni to, kar počnemo mi, ampak to kar Bog dela v nas med molitvijo.

Jezus nam da svojo molitev, ki resnično spreobrne našo, jo v korenini spremeni in nas tako usposobi, da »uslišimo« Boga. Mi prosimo Boga, naj nas usliši. A če mu pustimo delovati v nas in tako v svoji molitvi mi uslišimo Boga, nas on lahko preobrazi. Prav po tem najbolj hrepeni. Če molimo tako, kakor nas je Jezus naučil, mi uslišimo Boga in tako nam naša molitev lahko resnično spremeni življenje.

Jezus vzgaja našo molitev: posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo, zgodi se tvoja volja. Spontano in sami od sebe zagotovo svojih molitev nikdar ne bi začenjali na tak način. S temi tremi prošnjami nas Jezus povabi, da se postavimo pred Boga, ga zremo in rastemo v hrepenenju, da bi ga vsi spoznali in ljubili. V nas raste hrepenenje, da bi se uresničili njegovi in ne naši načrti, ki so vedno omejeni in brez prihodnosti. Jezus sam je dal zgled ko je v zelo težkih in tesnobnih okoliščinah molil: »Oče, poveličaj svoje ime!« (Jn 12,27-28).

Šele nato nas Jezus vabi, naj prosimo za svoje življenje. Z zaupanjem in omejeno, naj prosimo za vsakdanji kruh. S tem ne prosimo bogastva ali materialne gotovosti do konca svojega življenja. Prosimo za kruh, ki je potreben za naše današnje duhovno življenje. Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Jezus nam s tem pokaže, da je ljubezen, ki nam jo Bog naklanja, povezana z našo ljubeznijo do bližnjih. Če odpustimo bližnjim njih pregreške, bo tudi naš nebeški Oče odpustil nam, če pa ne, pa nam ne more odpustiti. Ne daj, da pademo v skušnjavi, ampak reši nas hudega. S to prošnjo ostajamo še vedno na ravni duhovnega življenja – odnosa z Bogom in bližnjim. Ne prosimo, da bi bili rešeni trpljenja, ampak zla. Res je, da lahko tudi trpljenje smatramo za zlo, a ni isto. Le v kolikor je trpljenje zlo, lahko prosimo, da ga nas Gospod reši, telesno trpljenje pa sprejmemo, če nam pomaga k dobremu. Važno je, da smo osvobojeni greha, vsega tega, kar škoduje našemu odnosu z Bogom. Zaradi tega prosimo, da bi bili rešeni v skušnjavi in osvobojeni duhovnega zla. Ostanimo torej v Jezusovi ljubezni in v ljubezni do bratov in sester.