Zrem osupljivo bližino Boga, ki me po preroku Izaiju tolaži: »Mar pozabi žena svojega dojenčka ... če bi ona pozabila, jaz te ne pozabim.« Filokalija me vabi k »budnosti uma«, kjer v vsakem utripu svojega življenja prepoznam to neizbrisno Božje spominjanje name. Danes ne zrem v Boga kot v oddaljenega uradnika, temveč kot v Očeta, ki »dela do zdaj« in v čigar delo sem po Sinu povabljen tudi sam.

V evangeliju me Jezus sooča z globoko skrivnostjo svoje edinosti z Očetom. »Sin ne more ničesar delati sam od sebe, temveč le to, kar vidi, da dela Oče.« V teh besedah prepoznam klic k popolni prepustitvi. Moja askeza ni v tem, da bi z lastno voljo ustvarjal dobro, temveč v tem, da svoj pogled tako očistim, da bi videl, kaj Bog že dela v meni in okoli mene. Jezus mi danes podarja ključ do večnega življenja: poslušanje Njegove besede. To ni le sprejemanje informacij, ampak je oživljanje – prehod iz groba moje samovšečnosti v svobodo Božjega otroka. Psalm me ob tem nežno spominja, da je Gospod »zvest v vseh svojih besedah«, kar mi daje pogum, da se naslonim na Njegovo roko, ko se mi noge šibijo.

Pri sveti maši ta povezava med Očetom in Sinom postane prostor, v katerega vstopam. Liturgija je zame tisti »ugodni čas« in »dan odrešenja«, o katerem govori Izaija. Ko se darovi pripravljajo, se v mojem srcu dogaja tiha zamenjava: svojo majhnost polagam v Kristusovo daritev, On pa me vključuje v svoj odnos z Očetom.

V trenutku obhajila prejemam Življenje samo. Jezus pravi, da ima Sin življenje v sebi, in to življenje se zdaj pretaka v moje ude. Pri maši se moje uho uči slišati Glas, ki me kliče iz mojih osebnih grobov – iz strahu, obupa in otopelosti. Od oltarja odhajam s prošnjo, da bi tudi moje delo v svetu postalo odsev Božjega dela; da ne bi delal »nič sam od sebe«, ampak vse v moči ljubezni, ki sem jo pravkar prejel.

Danes to Božjo obljubo, da nas ne bo pozabil, in Jezusovo delovanje sredi trpljenja čutim sredi naraščajočega občutka odvečnosti in pozabljenosti, ki ga doživljajo mnogi v naši družbi. Opazujem stisko tistih, ki so v kolesju sodobnega kapitalizma in digitalne preobrazbe postali "nepotrebni". Danes se zdi, da družba hitro pozabi na delavca, ko postane prestar ali ko njegovo delo prevzame stroj. Vidim stisko navadnih ljudi, ki se sredi družbeno-političnih kriz in vojn po svetu sprašujejo: »Ali je Bog pozabil name v tej množici trpečih?« Občutek, da si le statistika v poročilih o draginji ali podnebnih spremembah, je sodobna puščava, kjer človek išče senco in vodo.

V duhu Filokalije v tem prepoznavam klic k aktivnemu spominjanju. Moj post je v tem, da postanem Božji spomin za nekoga drugega. Ko se v svojem okolju zavzamem za sodelavca, ki ga hočejo spregledati, ali ko si vzamem čas za starejšega soseda, ki nima nikogar, mu s tem sporočam: »Bog te ni pozabil.« Svojo politično in družbeno odgovornost živim tako, da ne iščem lastne slave, ampak iščem »voljo tistega, ki me je poslal«. Izbiram držo usmiljenja sredi sveta, ki pozna le učinkovitost, in zaupam, da Bog prav zdaj »dela«, ko jaz nekomu podam roko.

Sredi sveta, ki grozi z grobovi pozabe, se ustavljam in počivam v besedi psalma: »Gospod podpira vse, ki padajo, in dviga vse potrte.« Danes se ustavljam ob vprašanju: V katerem delu svojega življenja se počutim pozabljenega in kje skušam delati vse "sam od sebe"? Skušam danes zavestno izročiti eno svojo skrb Očetu in mu pustiti, da On »dela« v meni.

Vaja: Po izročilu Filokalije se občutek spregledanosti razume kot skušnjava akedije (duhovne naveličanosti in potrtosti), ki nas želi prepričati, da smo ločeni od Vira. Da bi v svojem srcu obnovil zavest o Božjem »neizbrisnem spominu«, ko me svet prezre, uporabljam pot notranjega pečatenja.

Tukaj je preprost predlog za trenutke, ko se počutiš nevidnega:

1. Zrenje "dlani"

Prerok Izaija pravi, da nas je Bog zapisal (vrezal) v svoje dlani. Ko se počutim spregledanega, za trenutek pogledam svoje dlani. Spomnim se, da moja identiteta ni v tem, koliko ljudi me danes opazi, ampak v tem, da me On neprestano "drži v bivanju".

• Misel: »Svet me morda ne vidi, a Njegov pogled počiva na meni prav zdaj.«

2. Molitev "Imena"

Božje spominjanje na nas je isto kot Njegova ljubezen. Ko me prevzame občutek odvečnosti, svojo bolečino preobrazim v kratek vzdih, ki me poveže z Očetom:

• Ob vdihu: Gospod, spomni se me...

• Ob izdihu: ... v svojem kraljestvu.

To je molitev desnega razbojnika na križu. V trenutku, ko je bil od vseh zavržen in pozabljen, ga je Kristusov "spomin" odprl za raj. S tem priznam, da je Njegov spomin edini prostor, kjer sem resnično doma.

3. Dejanje "notranjega nasmeha"

Namesto da bi prosil za potrditev od ljudi, v sebi naredim prostor za tiho veselje, ker sem "Božja skrivnost".

• Vaja: V srcu si rečem: »Bog me pozna po imenu. To zadostuje.«

  V duhu Filokalije s tem "odrežem" strast samoljubja, ki hlepni po človeški hvali, in se naslonim na skalo Božje zvestobe.

4. Postati "spomin" za drugega

Najhitrejša pot iz lastne spregledanosti je, da jaz postanem tisti, ki opazi drugega.

• Obrat: Svojo pozornost namenim nekomu, ki je še bolj prezrt kot jaz (morda čistilki, mimoidočemu brezdomcu ali osamljenemu sodelavcu). Ko nekomu podarim svoj pogled, v mojem srcu na novo vzplamti zavest, da sem orodje Božjega spomina.

Ta preprosta vaja mi pomaga, da se moja vrednost ne sesuje pod težo človeškega molka, ampak se okrepi v objemu Tistega, ki me nikoli ne pozabi.