Na misijonsko nedeljo nas Božja beseda popelje v srce vere: vztrajna prošnja in popolno zaupanje. V puščavi se Izrael spopada z Amalečani, in usoda bitke je odvisna od Mojzesovih dvignjenih rok. Ko se utrudí, ga podpirata Aron in Hur, da njegove roke lahko ostajajo dvignjene do sončnega zahoda. Ta podoba govori o moči skupnosti in vztrajni molitvi, ki vzdržuje svet v boju med svetlobo in temo. Naša vloga je, da dvigamo roke v molitvi za svet, ki se bori, in da drug drugega podpiramo, ko postanemo utrujeni.

Jezus Kristus v evangelju ponovi isto temo s prispodobo o vdovi, ki neprestano nadleguje nepravičnega sodnika. Nič manj kot Mojzesova vztrajnost, njena prošnja premaga brezbožni odpor trdosrčnega sodnika. Gospod povzema: "Pa Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki noč in dan vpijejo k njemu? Bo mar odlašal? Povem vam: Hitro jim bo pomagal do pravice.?" Ne gre za to, da bi Boga prisilili, temveč da bi v nas zraslo nenehno pričakovanje Gospoda in upanje vanj. Sveti Duh je tisti, ki nas vnema v gorečnosti in vztrajnosti, ki ne obupa, tudi ko se Božji odziv zazdi oddaljen.

V vsakdanjem življenju lahko navedemo primer matere, ki že desetletja moli za sina, ki je živel brez Boga. Leta so minevala brez vidne spremembe, vendar je ona vztrajala, podprta z vero, da je njena molitev kakor Mojzesova roka, dvignjena v boju, ki ga ne vidi v celoti. Njen sin se je po dolgem času, preko težav in stisk, končno vrnil k veri. Vrnitev ni bila le njegova, temveč tudi žetev materine vztrajne vere, ki jo je Sveti Duh ohranjal živo. V njeni zgodbi se odraža obljuba Psalma: "Gospod te bo varoval vsega hudega, varoval bo tvojo dušo. Gospod bo varoval tvoje odhajanje in prihajanje, zdaj in na veke."

Pavel nas v pismu Timoteju vabi, naj oznanjujemo besedo v ugodnem in neugodnem času, kar je jedro misijonarskega poklica. To oznanjevanje izvira iz globokega prepričanja, da je Jezus Kristus odrešenik sveta, in iz moči Svetega Duha, ki nam daje pogum. Naše poslanstvo se začne v vztrajni molitvi, ki dviguje svet k Bogu, in se nadaljuje z besedo in dejanji, ki pričatjo o njegovi ljubezni. Naj nas današnja nedelja spodbudi, da pogumno, kot Božji sinovi in hčere, dvigamo svoje roke v molitvi in z življenjem pričamo o večni zvestobi našega Gospoda.